Operni solisti v Galeriji

Priznani operni solist ljubljanske Opere, baritonist Slavko Savinšek je za koncert samospevov izbral pri nas manj poznane in izvajane samospeve francoskega skladatelja in pianista Francisa Poulenca, ki ga muzikologi uvrščajo med največje skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja. Najbolj znan je po svojem izjemnem opusu samospevov, ki ga odlikuje (pretanjen) humor, subtilnost in izjemen intelektualni naboj. Zaradi svoje izjemne radovednosti, poglobljenosti, znanja in mojstrstva v skladateljski obrti je Poulenc pomembno in neomajno zaznamoval obdobje pariškega neoklasicizma.

AIRS CHANTÉS, ZAPETE MELODIJE (1928–1930), FP046, Salabert*
Jean Moréas            

TORÉADOR, BIKOBOREC (1918–1933), FP011, Salabert
Jean Cocteau

CHANSONS GAILLARDES, VESELJAŠKE PESMI (1926), FP042, Heugel*
XVIII. stoletje, anon.                                                                                                                    

*****

BANALITÉS, BANALNOSTI, FP107, Eschig-Durand*
Guillaume Apollinaire

LE BESTIAIRE OU CORTÈGE D'ORPHÉE, BESTIARIJ ALI ORFEJEVA POVORKA, FP015a, Eschig-Durand*
Guillaume Apollinaire                                                                                                 

DEUX MÉLODIES, SAMOSPEVA (1957), FP162, Eschig*                                                

LA GRENOUILLÈRE, ŽABJI OTOK (1939), FP096, Salabert*
Guillaume Apollinaire

QUATRE POÈMES DE GUILLAUME APOLLINAIRE, ŠTIRI PESMI GUILLAUMA APOLLINAIRA, FP058, Salabert*

SODELUJEJO

SLAVKO SAVINŠEK, bariton
IRINA MILIVOJEVIĆ, klavir
STEFAN PAJANOVIĆ, klavir

Lektorica:  ANNE-CÉCILE LAMY-JOSWIAK

* Založnik

PARIŠKE HUMORESKE

Francis Jean Marcel Poulenc (1899–1963)

Za svoj tokratni koncert samospevov sem izbral pri nas manj poznane in izvajane samospeve francoskega skladatelja in pianista Francisa Poulenca, ki ga muzikologi uvrščajo med največje skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja. Najbolj znan je po svojem izjemnem opusu samospevov, ki ga odlikuje (pretanjen) humor, subtilnost in izjemen intelektualni naboj. Zaradi svoje izjemne radovednosti, poglobljenosti, znanja in mojstrstva v skladateljski obrti je Poulenc pomembno in neomajno zaznamoval obdobje pariškega neoklasicizma. Njegov opus bogatijo tudi številne klavirske skladbe, vokalno-instrumentalna dela, številna dela za različne komorne sestave in tri opere.

Skladatelja sta že od mladih let usmerjala starša. Oče Émile je bil velik občudovalec Masseneta, mama Jenny pa ga je uvajala v salone prijateljic, kjer se je že zgodaj srečal s komornim muziciranjem in poezijo. Ker je izhajal iz bogate družine – družba Rhône Poulenc je še danes del Sanofi-Aventis, največje francoske kemijsko-farmacevtske multinacionalke –, so mu lahko privoščili dobre učitelje. Mladi Poulenc je tako pri desetih letih ustvaril prvo skladbo En barque. Nanj je najbolj vplival njegov izjemni učitelj klavirja Ricardo Viñes (1875–1943), za katerega je sam Poulenc pritrdil, »da mu dolguje vse« (Johnson, 19). Viñes je skladatelja usmerjal ne le pri izpopolnjevanju klavirske igre, temveč tudi pri razvoju estetike, nanj je prenesel tudi svoj dandyevski videz in katalonski, mediteranski značaj. Njegov vpliv na skladatelja je bil odločilen, saj zaradi prve svetovne vojne ta ni mogel pridobiti formalne klasične izobrazbe (Johnson, 19–20).

Pri osmih letih se je mladi Poulenc navduševal nad občutljivostjo glasbe, posebno so mu bila všeč dela Debussyja, kmalu zatem pa se je seznanil s Schubertovim ciklom samospevov Zimsko popotovanje (Winterreise), kar je bilo zanj usodno: ta komorna zvrst ga je prevzela in vse več se je posvečal samospevom. Poznal je vse tedanje prevode Schubertovih pesmi, širil je svoja glasbena obzorja in jih povezoval z drugimi zvrstmi umetnosti – vse to mu je pomagalo zgraditi globok in temeljit (vse)obsežen odnos do samospeva. Biografi dodajajo, da so ga starši pogosto vodili po muzejih in galerijah. Tako si je mladi skladatelj pri sebi zgradil sintezo vizualnega, glasbenega in poetičnega ustvarjanja, kar je zaznamovalo predvsem njegov opus francoskih mélodies. Kot pove Pierre Bernac, je mélodieposebna, odprta, koncertna oblika, sorodna nemškemu liedu (samospevu), razvili pa so jo Berlioz, Fauré in Massenet v drugi polovici 19. stoletja. Chanson je ponarodela oblika trubadurske dediščine, kar vidimo v ciklih Chansons gaillardes in Chansons villageoises (Bernac 1970, predgovor).

Slovenščina je eden redkih jezikov, ki upošteva to razliko, narodne in ponarodele pesmi so ločene od samospevov. Čeprav številnim našim prvim samospevom očitajo čitalniški značaj in malomeščanstvo, gre samospevu pripisati veliko vlogo pri ozaveščanju narodne samobitnosti, slovenske kulturne zgodovine in njenega razvoja na prelomu 19. v 20. stoletje in tudi danes.

Ko so Poulenca vprašali, kakšen je njegov način skladanja, je pomenljivo odgovoril: »Skladam po instinktu … Navdih je skrivnostna zadeva, ki je ni mogoče razložiti. Ko prebiram tekst, se v meni rodi melodija.« Pesnik Paul Éluard je to njegovo izjavo strnil s prispodobo »Roko vodi srce« oziroma »Uglasbitev poetskega besedila mora biti dejanje ljubezni in ne dogovorjena poroka« (Bernac 2014, 45–47).

Ob prebiranju teh citatov se vokalna lirika Francisa Poulenca pred nami jasno izrisuje kot zgodovinski most med Fauréjem, Debussyjem in Massenetem ter razcvetom francoskega šansona po drugi svetovni vojni. Poulencov »Prosim, ne analizirajte moje glasbe – vzljubite jo!« zveni kot oporoka … (Bernac 2014, prav tam). Bernac na tem mestu poudari, da je Poulenc vedno zahteval enakovrednost pianista in pevca pri izvajanju samospevov – iz nje izhaja moč njunega enakovrednega dialoga. Kot poustvarjalec njegove glasbe na današnjem koncertu lahko njegova premišljanja le potrdim. Na podlagi dostopnega materiala, ki nam ga je zapustil, s številnimi navedbami, opisi in navodili izvajanja, pa tudi s pomočjo citatov ter ob prebiranju literature o njegovem življenju in delu, se prepoznava njegov osebni značaj, ki se zrcali v njegovih hudomušnih glasbenih razmišljanjih. Upošteval sem številne napotke glede poudarkov, izgovarjave besedila, agogike ter druge oznake. Poudariti velja, da je bil Pariz po uničujoči prvi svetovni vojni epicenter kulturne katarze, ki je želela zasnovati povojno (svetovno) glasbeno in drugo umetnost. V Parizu so takrat delovali tudi velikani drugih umetniških zvrsti (med drugimi pesnika Jean Cocteau in AndréBreton, slikar Pablo Picasso, skladatelja Erik Satie in Igor Stravinski), njihova interakcija pa je bila zavidljiva: ob razmišljanjih in pogovorih so predstavljali svoje zamisli, v svojih delih zrcalili različne zvrsti umetnosti, preizkušali nove metode in tokove ter želeli umetniško izraziti duh tedanjega Pariza. Zapisi v literaturi, navedeni na dnu tega lista, postavljajo v kontekst tako skladatelja kot njegovo delo – nekateri avtorji so skladatelja osebno poznali, z njim poustvarjali in debatirali, knjige o njem pa so napisali tudi na podlagi intervjujev, obiskov njegovih koncertov in drugih virov. Navedena literatura je torej izredno dragocena pri poglabljanju v materijo njegovih samospevov.

Mélodies na današnjem koncertu nudijo vpogled v delček Poulencovega vokalnega opusa, ki obsega 148 samospevov. Za prvi del koncerta sem izbral skladbe, ki najbolj odsevajo njegov literarni okus in izražajo njegova družbeno-politično stališča. Drugi del koncerta izrisuje njegov odnos do poezije Guillauma Apollinaira.

Ciklus Airs chantés (1928–1930) na poezijo Jeana Moréasa je nastal kot stava med skladateljem in glasbenim založnikom, da je mogoče skladati tudi na verze, ki jih skladatelj ne čuti. Poulenc nad poezijo Moréasa ni bil navdušen in ni čutil goreče želje po njeni uglasbitvi, a naloga mu je postala izziv, kako občinstvu predstaviti svoje videnje blage ironije. Poulenc je ob neki priložnosti jasno izrazil svoj odnos do poezije Jeana Moréasa in hkrati svoje začudenje: »Želel sem uničiti ta tekst, ljudem pa je bilo všeč« (Nichols, 95). Samospevi so postajali vse bolj priljubljeni in ravno ta cikel je Poulencu prinesel uspeh in prepoznavnost na koncertnih odrih ter v širši javnosti. Kritik André George je Poulenca razglasil za francoskega Schuberta (Lacombe, 248).

Samospev Toréador (1918) je izjemno ironičen. V času njegovega nastanka je veliko skladateljev pisalo opere o daljnih deželah: o Japonski, Kitajski, Španiji in Indiji, zgodbe pa so bile zasnovane brez poglabljanja v njihovo kulturo in zgodovino. To je številne intelektualce in umetnike motilo in začeli so se posmehovati. Tako je pesnik Jean Cocteau napisal pesem o bikoborcu, ki se v konjski vpregi vozi po Benetkah in prepeva v francoskem jeziku. Rogovi bika, ki ga prebode v areni, so metafora za rogove, ki mu jih je nataknila ljubica, ko ga je varala s starim in bogatim aristokratom. Ta intelektualni absurd je Poulenca navdihnil, da je z izrazito folklornim melosom pokazal na cinizem evropske kulture (Johnson, 29). Cocteau je po tej skladbi Poulenca vključil v skupino obetavnih skladateljev, imenovano Les Six. Njuna prijateljska in ustvarjalna vez je trajala vse življenje, najvidnejše pa se je izrazila ob nastanku opere La Voix humaine na Cocteaujev libreto.

Cikel Chansons gaillardes (1926) je pisan na pregrešna antologijska lirična besedila z začetka 18. stoletja. Pesmi vsebujejo obscene podrobnosti poročnih prevar, devištva, nezvestobe, ušivosti, pijanstva in pogovorov iz pivnice. Svoboda teh besedil se je številnim zdela preveč prostaška in prostodušna. Vzdušje, ki ga ustvarjajo, je kot pogovor dveh pijanih moških v gostilni po preveč popitih kozarcih. Takih besedil ni bilo mogoče izvajati v salonih, saj so različni družbeno-politični pretresi, od francoske revolucije, puritanstva, svoje pa je dodal še vpliv viktorijanske dobe v Angliji, v francoski družbi utrdili čvrste moralne standarde. Poulenc je z izbiro Chansons gaillardes želel pokazati na začetek razkroja in pohujšanje tedanjega Pariza, ki ga ne bo moč ustaviti. O svojem pristopu k skladanju je rekel, da je skladal »kot Orlando di Lasso*[1]v pijanem stanju« (Lacombe, 188). Pesmi so bile družbeno aktualne, saj je to obdobje velike prohibicije v ZDA in podobnih teženj tudi v Evropi. Ko je Poulenc iskal interpreta tega cikla, je spoznal mladega baritonista Pierra Bernaca (1899–1979), ki je zatem imel največji vpliv na skladateljev vokalni opus. Skupaj sta veliko nastopala in med drugim izvajala številne Poulencove samospeve, baritonist Pierre Bernac pa je pozneje v svojih knjigah opisal način njunega skupnega muziciranja in pogovore kot interakcijo med dvema enakovrednima umetnikoma komorne zasedbe: solista in pianista. V delu Interpretacija francoske pesmi (1970) je poudaril pomen besedila in dikcije pri izvajanju samospevov. Ta knjiga je postala temelj za razvoj francoske vokalne interpretacije po drugi svetovni vojni. Bernacova najboljša učenka je bila slavna sopranistka Jessye Norman.

V drugem delu koncerta, ki se začne in konča z valčkom, predstavljam opus, povezan s pesnikom Guillaumom Apollinairom (1880–1918). V svojem prispevku na konferenci o skladateljih in pesnikih je Poulenc leta 1947 povedal: »Nihče ne bo nikoli vedel, koliko dolgujem Apollinairu. Očaral me je v mladosti in ob njegovi poeziji sem dozorel. Na žalost sem ga videl samo desetkrat, a to je bilo dovolj. Po njegovi smrti sem se veliko pogovarjal z njegovo vdovo. Najpomembnejše mi je bilo, da sem slišal njegov glas. To je izhodišče za vsakega skladatelja, ki ne želi izdati pesnika. Barva njegovega glasu in njegovega opusa je vesela melanholija. Blaga ironija brez prizemnega humorja … On je Toulouse-Lautrec naše poezije.« (Southon, 106–107 in Lacombe, 137).

V zbirko Banalités (1941) je Poulenc zbral banalne teme iz vsakdanjega življenja literata Apollinaira, ki so pomagale odgnati težke misli med vojno. Apollinaire je bil nemškega rodu in je na lastni koži občutil nemško agresijo prve svetovne vojne, pesmi pa je napisal kot kljubovanje nemškemu Kaiserju. Na žalost se je zgodovina ponovila. Poulenc zbirke ni želel opredeliti kot cikel, saj so njena literarna predloga črtice, prav tako med njimi ni vsebinske povezave (Bernac 2014, 84). V samospevu Voyage à Paris Poulenc izraža nostalgijo do najbolj priljubljenega francoskega igralca Mauricea Chevalierja in pri izvedbi zahteva posnemanje igralčevega akcenta (Nichols, 176). V samospevu Hôtel govori o želji igrati se s cigaretnim dimom v sončnih žarkih ob oknu.

Cikel Le Bestiaire ou Cortège d'Orphée (1920) je skladatelj napisal v rani mladosti in predstavlja njegovo prvo delo, povezano z Guillaumom Apollinairom. Slikarka Marie Laurencin, Apollinairova vdova, je napisala, da ta Poulencov cikel zveni, kot da bi svoje verze recitiral sam Guillaume (Bernac 2014, 68). Prvotno je cikel obsegal 12 kratkih pesmi, ohranilo pa se jih je le šest. Teh šest kratkih skladb je kot zbirka skic, ki jih krasijo bogati kontrasti. »V tem delu nisem nikoli iskal globine, hotel sem prirediti razstavo slik,« je cikel opisal skladatelj (Lecombe, 137).

Osemintrideset let pozneje je uglasbil še eno pesem Guillauma Apollinaira iz ciklusa Le Bestiaire, nastal je samospev La Souris. Poulenc je povedal, da je ta samospev njegovo žalovanje za mladostjo. Združil jo je s pesmijo Nuage avtorice Laurence de Beylié. Pesnica je bila navdušena, Poulenc pa jo je čutil kot svoj labodji spev. Biografi dodajajo, da je po La Souris napisal le še en samospev (Bernac 2014, 70).

Samospev La Grenouillère (1939) opisuje lepoto in brezbrižnost poletij na otočku v okolici Pariza. Kot navdih za uglasbitev te Apollinairjeve pesmi je skladatelju služila Renoirjeva slika Kosilo čolnarjev (Bernac 2014, 81). Pesem izraža nostalgijo za starimi časi, Maupassantom, sprehodi po Parizu in je najboljši primer vesele melanholije Apollinaira. Samospev je bil darilo Poulencovi prijateljici Marie-Blanche de Polignac (Nichols, 165), ki je dobila Renoirjevo sliko in je živela zasanjana v preteklost. Kot pravi pesem, so žal tudi glede na zgodovinske okoliščine minili lepi stari časi. Nekaj mesecev zatem se je začela druga svetovna vojna.

Cikel Quatre Poèmes de Guillaume Apollinaire (1931)predstavlja skladateljeve najbolj »pariške« samospeve. Poulenc in Bernac poudarjata petje v pariškem dialektu. Samospev L'Anguille govori o podzemlju Clichyja, moralno dvomljive in nevarne pariške četrti, Carte postaleo nedolžnosti ljudi in poezije z akrostihi, Avant le cinéma o očaranosti nad kinematografom in snobizmu občinstva ter o tako imenovanih »umetnikih«, 1904 pa o karnevalu, uživaštvu, hedonizmu in razvratu nočnega življenja. Bernac trdi, da so bile to skladateljeve najljubše skladbe. Imel jih je za lasten poklon Parizu, ki ga ni več (Nichols, 115 in Bernac 2014, 73). V svojem slogu, tako dramskem kot glasbenem, so samospevi podobni Poulencovi operi Tejrezijeve dojke, napisani po Apollinairovi drami. To opero smo uprizorili v SNG Opera in balet Ljubljana v sezoni 2003/2004, režijo je podpisal Vito Taufer, dirigentsko vodstvo pa je prevzel Borut Smrekar. Sam sem nastopil v vlogi ravnatelja gledališča. Predstava je bila velika uspešnica.

Veliki valček Les Chemins de l'amour (1940) je verjetno najbolj znan Poulencov samospev. Napisan je bil kot scenska glasba za igro Léocadia Jeana Anouilha in s samospevi Hôtel in Voyage à Pariszaokroža potovanje v Pariz(Lacombe, 384). Bernac tega samospeva namenoma ni vključil v svojo knjigo o Mélodies, saj to ni klasičen samospev. Pripomnil je tudi, da pevci, ki pojejo le to Poulencovo skladbo, »nimajo pojma o njegovi glasbi« (Johnson, 217).

Po izvedbi svojega zadnjega cikla Déux Melodies (samospeva La Souris in Nuage) je Poulenc leta 1957 v svoj dnevnik zapisal: »Okus občinstva za samospeve prihaja h koncu, tako so mi povedali, da ni več v modi. Kako žalostno, kakšna izguba! Naj živijo Schubert, Schumann, Musorgski, Chabrier, Debussy …« (Johnson, 339 in Bernac 2014, 205).

Temu lahko samo dodam: kako preroško! In na seznam bi dodal še njega. Francisa Poulenca!

Slavko Savinšek
Priznani operni solist SNG Opera in balet Ljubljana

Vstopnice

abonma 50 EUR
posamični koncert 15 EUR, upokojenci in študentje 12 EUR

Prodaja vstopnic na blagajni Narodne galerije, Prešernova 24, Ljubljana.

Narodna galerija in SNG Opera in balet Ljubljana udejanjata vizijo dobrososedskega sodelovanja, prepleta programskih vsebin in skupnih dogodkov v pred leti osnovanem povezovalnem projektu Kulturna soseska. Gre za sosesko, ki pod sloganom Bogastvo bogatega, povezuje kulturne ustanove v središču mesta in v bližini Tivolija, in - kot je zapisal nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev, gospod Ivo Svetina, -  je to prostor duhovnega druženja, izmenjave izkušenj, slika naj nagovarja pesem, Vaška situla opernega solista, zbirka mineralov grafičnega ustvarjalca. Tako bodo zdaj baročne umetnine v Slavnostni dvorani Narodne galerije čudovita kulisa za izbrane napeve opernih solistov, imenitni svet v malem!