Za vse generacije

Anton Aškerc (1856−1912) je bil epski pesnik, duhovnik in prvi arhivar na ljubljanskem magistratu. Smrekar ga je dvakrat narisal kot krivoverca, privezanega h kolu na grmadi. Leta 1905 je Aškerc namreč izdal zgodovinsko epsko pesnitev o Primožu Trubarju, kjer ga je predstavil kot revolucionarja. S tem pa je vzbudil nezadovoljstvo med klerom, češ da žali duhovščino. Aškerc na grmadi nosi pokrivalo podobno turbanu, na vrhu vidimo portret Trubarja z rogovi. Aškerc je obut v opanke z zavihanimi konicami.

Smrekar se je upodobil v pozi Bude s svetniškim sijem. Na glavi ima lij, v ustih cigareto, v gumbnici zataknjen zdravilni koren lečen, kot znak neuslišane in neutešene ljubezni. Ozira se proti kipcu Bude na podstavku, na katerem je upodobljena ženska v profilu, ki naj bi predstavljala portret Smrekarjeve ljubezni, znane slovenske pesnice Vide Jerajeve. Na steni za njim je plakat z dekletom, še eno Smrekarjevo izgubljeno ljubeznijo, slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo.

Pisatelj, esejist, dramatik in pesnik Ivan Cankar (1876−1918) je močno vplival na mladega Smrekarja. Pod njegovim vplivom je Smrekar začel razvijati oster kritični ton, ki ga je nato samostojno nadaljeval v karikaturah. Smrekar v Cankarju ni našel le osebnega prijatelja, ampak predvsem sorodno dušo. Družbeno angažirana in borbena umetnika sta bila brezkompromisna pri iskanju resnice. Bistvo njunih del ni toliko satira kot globoka izpoved in obračun z družbo. Ob Cankarjevi smrti je Smrekar zapisal: "Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo na pol živ."

Smrekar je pogosto upodabljal čarovnice. Njegovi čarovniški motivi so v vsebinskem smislu sledili različnim ljudskim pripovedkam, v oblikovnem smislu pa mestoma umetnosti simbolistov. Domnevno najzgodnejše Smrekarjevo delo s čarovnicami je risba Priprave na Klek. Upodobljena je skupina čarovnic, ki se pripravljajo na ježo na Klek. Starejše pomagajo mlajšim pri pripravah, ob vratih pa diskretno stoji hudič in jih potrpežljivo čaka. Mlada čarovnica naj bi bila precej podobna znani šišenski lahkoživki.

Dr. Franc Derganc (1877−1939) je bil zdravnik, organizator kirurške dejavnosti in lastnik zasebne bolnišnice v Ljubljani. Smrekar je zanj narisal pet risb, ki jih je idejno zasnoval dr. Derganc. Narisane so v klasičnem antičnem duhu, etično vsebino pa opredeljujejo dodani latinski zdravstveni izreki. Hipokratov rek "Vita brevis ars longa" (Življenje je kratko, umetnost dolga) je zapisan na risbi, ki ponazarja razvoj umetnosti. V ospredju so z girlando povezani tondi s portreti Asklepija, Paracelsusa in dr. Derganca.

Socialistični politik in pisatelj Etbin Kristan (1867−1953) je bil "znamenit ljudski govornik, ki je vžigal množice ljudi, bil pa je tudi zelo priljubljen kot predavatelj med kulturnim razumništvom." Tako se ga je spominjal Maksim Gaspari. Smrekar pa ga je narisal v govorniškem žaru. Na Maškeradi slovenskih književnikov je Kristan upodobljen kot sanskilot-rdečkar s frigijsko čepico svobode na glavi in krvniško sekiro v levici.

Slikar Ivan Franke (1841−1926) je bil učitelj risanja v Kranju in Ljubljani, ukvarjal pa se je tudi s konservatorstvom. Bil je predsednik Slovenskega umetniškega društva in veliko pisal o slovenskih umetnostnozgodovinskih spomenikih. Veliko pa je pisal tudi o ribištvu. Bil je namreč začetnik umetne vzreje postrvjih vrst pri nas in avtor osnutka “Ribarskega zakona za Kranjsko”. V Sloveniji je organiziral več umetnih vališč rib. Zato ga je Smrekar na Maškaradi upodobil kot Tritona. Z vodo pa je povezana tudi karikatura Mrzel ton. Grundiranje platen.

Slikar Maksim Gaspari (1883−1980) je bil med ustanovnimi člani umetniškega društva Vesna na Dunaju, leta 1903. Gasparija je s Smrekarjem povezovalo trdno prijateljstvo že iz dunajskih let. V času Oktoberfesta sta redno obiskovala München in tam skupaj doživela številne prigode, ki jih je Gaspari zapisal v Spominih na Hinka Smrekarja. Smrekar je Gasparija večkrat upodobil, pogosto s srčki. Leta 1907 ga je postavil pred platno, na katerem že vidimo njegovo značilno pokrajino s hribčkom in cerkvijo, kmalu pa bo na sliki dokončal tudi podobo mladenke v narodni noši.

Indija Koromandija ali imenovana tudi Deveta dežela je obljubljena dežela, kamor ima vstop kdorkoli razen Zla. Smrekar je motiv prvič predstavil že leta 1917, dve leti kasnejša verzija pa je še bolj ambiciozno predstavljena. Prizorišče je postavljeno na travnik pred cerkvijo in je zapolnjeno z najrazličnejšimi pojavami, bitji in kuriozitetami, ki odvračajo pozornost Zla. V ospredje je postavljen debeluh, ki navadno pooseblja Kapital. Smrekar sam je dejal: "Vernim častilcem kapitala so rastle blagajne, trebuh in prevzetnost."

Vida Jeraj (1875−1932), pesnica slovenske moderne, ki je prirejala literarne salone na svojem domu na Dunaju in v Zasipu pri Bledu in ki je bila znana po svojem nekonvencionalnem in boemskem vedenju in oblačenju, je bila ena od dveh Smrekarjevih ljubezni, ki ju v Spominih na Smrekarja omenja Gaspari. Smrekar je mlado, samozavestno, razmišljujočo, samostojno žensko upodobil celopostavno kot modno urejeno pritlikavko z vrsto dodatkov, ki jim ne poznamo pravega pomena. Obdal jo je z avreolo šestih zvezdic, ki so različno razpoložene, na ramenih ima čivkajoča ptička, v rokah pa drži venček.

Leta 1917 je Smrekar prejel naročilo za ilustriranje povesti Martin Krpan z Vrha Frana Levstika. Poleg kolorirane naslovnice je narisal še dvanajst perorisb. Na tribarvni naslovnici vidimo glavnega junaka Martina Krpana s kijem in mesarico na kobilici. Smrekar sam je nekaterim nenaklonjenim kritikom pojasnil, da je zvesto sledil Levstiku. Pisatelj je zapisal, da je bil Krpan debel, močan in silen hrust. Torej izjemna prikazen! Smrekarjeve ilustracije sodijo v sam vrh slovenskega ilustratorstva.

Napuh je eden od sedmih naglavnih (smrtnih) grehov, ki jih poznamo v krščanskem izročilu. Smrekar je leta 1927 izdelal lesorezni cikel na premišljen,  zabaven in provokativen način. Personifikacije je upodobil kot moške figure. Vase zagledan debel Napuh je zleknjen v stilni naslonjač, njegova drža pa nakazuje pretirano vzvišenost. Na glavi ima krono, prste na rokah preobložene s prstani z dragocenimi kamni, obleka je bogato okrašena, pogled iz priprtih oči pa zviška uprt navzdol.

Med dogodki, ki so močno zaznamovali Smrekarjevo otroštvo, je bil izstopajoč ljubljanski potres. Hinko je bil takrat star 12 let. Kasneje je spomine naslikal in zapisal: "To so bili prizori! Vse po tleh kopice ljudi. Ljudje oblečeni in neoblečeni kakor maškare. Kar je komu bilo bliže pri rokah, to je pograbil in oblekel: moški komade ženskega oblačila, ženske komade moškega oblačila. Lučke, svečke, laterne so plapolale ob Gradaščici. Ženske so kakor za stavo drdrale rožni venec. Zdaj pa zdaj je spet zabučalo, zazibala se je zemlja, opeka, dimniki so se vsipali raz strehe."

Karikatura kiparja Svitoslava M. Peruzzija (1881−1936), sodi med najstarejša Smrekarjeva tovrstna dela. Smrekar je kiparja upodobil v dopasnem profilu, modno oblečenega, s klobukom in v plašču s krznenim ovratnikom. Za ozadje je narisal po stenah več njegovih portretov pri risanju osnutkov in pri kiparjenju. Smrekar in Peruzzi sta se družila tudi na Dunaju, kjer je Peruzzi izdeloval osnutek za spomenik cesarju Francu Jožefu v zahvalo za njegovo pomoč Ljubljani v času potresne katastrofe.

Rihardu Jakopiču (1869−1943), očaku slovenske likovne umetnosti, je Smrekar vedno odmeril osrednji, nad vsemi vzvišen položaj. Na karikaturi Poveličanje Riharda Jakopiča ga je posadil na prestol, nad njim pa je po zgledu Svete trojice upodobljen Sveti duh. Jakopiču v naročju sedi Peter Žmitek, ki ga cuka za brado kot nejevoljen otrok. V naročju skupaj držita Umetniški paviljon. Na desni vihti kadilnico Fran Kobal, na tleh pa čepi Ante Gaber, ki laja, kar namiguje na Gabrovo ostro kritiko razstave v Jakopičevem paviljonu.

Smrekar je bil pravi mojster signatur. Poleg običajnih HSMREKAR, HS ali HENRIK SMREKAR je tu še vse polno domiselnih izpeljank imena ali psevdonimov, večkrat pa se je kar narisal v profilu. Podpisoval se je tudi kot: HUDOBNI MIHEC (Seveda je star šele 8 let), HENDRIK BRUEGHEL, P.P. RUBENS, HINKO NAPAROSSA, SVINKO SIFLA … Najbolj enigmatična ostaja ᴨ. ∆. E., katere točen pomen nam ostaja neznan. Dokumentarni napis navaja, da naj bi pomenila: Panta Dreke Estin, morda: Vse je drek in je odraz skrajnega nihilizma ter v povezavi s Smrekarjevo boleznijo.

Ivana Tavčarja (1851–1923), pisatelja in politika, od leta 1911 pa do smrti ljubljanskega župana, je Smrekar upodobil še v karikaturi Ivan Tavčar in njegov kveder. Z njo je močno razburil javnost. Smrekar pa je o njej zapisal: "Risba datira iz onih časov, ko so padle napredne trdnjave v klerikalne roke. Dr. Tavčar popravlja svoj škorenj na kveder, kos v gajbici pa spremlja njegovo delo s pesmico O, mein lieber Augustin … Tisti škorenj je simbol dr. Tavčarjeve možate, preodkrite politike…"

Smrekar je v satiričnih risbah velikokrat kritiziral malomeščansko, filistrsko družbo, še posebej njen odklonilen odnos do umetnosti in umetnikov. Vrhunec kritike vidimo na satiri Slovenska umetniška razstava. Dogodek je postavljen v Jakopičev paviljon, kjer so na ogled obešeni umetniki, od leve proti desni: kipar Svitoslav Peruzzi, slikarji Maksim Gaspari, Rihard Jakopič, Ivan Grohar in Smrekar sam. Smrekar gledalcem kaže golo zadnjico, na kateri je narisan hudomušen obraz. Pomenljiv je tudi napis na listu, ki je zataknjen za hlače.

Ferdo Vesel (1861−1946) je Smrekarja navduševal za fantastiko nizozemskega slikarja Hieronimusa Boscha in po njegovem navdihu naj bi nastala risba Delirij, na kateri je narisal moža v deliriju, ki čepi na omari v spodnji obleki in se trese od strahu pred najrazličnejšimi pošastnimi hibridi - mešanci med hrošči, gosenicami, stonogami, ribami … Moški naj bi po eni od interpretacij imel poteze Ferda Vesela. Na Maškaradi slovenskih likovnih umetnikov je Vesel upodobljen kot revolucionar - upornik.

Poznamo dve Smrekarjevi mnogofiguralni risbi, ki predstavljata slovenske likovne umetnike in v obe je vključil tudi kiparja Ivana Zajca (1869−1952). Na zgodnejši risbi Legija slovenskih umetnikov je Ivan Zajec skupaj z Lojzetom Dolinarjem, zaradi majhne postave narisan v prvi bojni vrsti. Za risbo obstaja tudi skica Ivana Zajca. Tudi na Maškaradi slovenskih likovnih umetnikov ga je Smrekar predstavil v ospredju, tokrat kot majhnega agilnega peka, ki stoji na podstavku, pred svojo založeno stojnico.

Pesnika, dramatika in esejista Otona Župančiča (1878−1949) je Smrekar večkrat upodobil v pikrih karikaturah. Navidezno prijetnejši se zdi Oton Župančič kot sv. Frančišek. Župančič je, kot večina slovenskih umetnikov, živel skromno, zato je upodobljen v meniški kuti in v pridigarski drži, obdan z nebeškim sijem. Njegov značilni nos je Smrekar podaljšal v račji kljun. Kretnje njegovih povečanih rok nakazujejo razpravo z račko s kronico in z gosko s pentljo, dogodku pa prisostvujeta umirjena vol in kozel.