Leto 1498 se je v zgodovino umetnosti zapisalo kot leto izida enega najpomembnejših grafičnih ciklov vseh časov: Dürerjevih lesorezov k Janezovem Razodetju. Albrecht Dürer jih je kot biblijskemu besedilu enakovredno zaporedje podob natisnil in založil v nemški in latinski knjižni izdaji z naslovom "Die heimlich offenbarung johannis" in "Apocalipsis cum figuris".
Na vsakem od petnajstih monumentalnih lesorezov je Dürerjev monogram, kar je bilo do tedaj v navadi samo na posamičnih grafičnih listih. Iz tega je mogoče sklepati, da se je tudi sam Dürer zavedal novosti svojega lesoreznega sloga. Njegov krepak in ornamentalno poln lineament je omogočal učinke, ki so bili do tedaj izključna domena bakroreza. Spričo tako popolne tehnike reza, ki jo do leta 1500 zasledimo izključno pri Dürerju, se zastavlja vprašanje, ali so nadrobne risane predloge lesorezcu (Formschneider) resnično zadoščale, da bi z njimi dosegal takšne učinke, ali pa je številna mesta vrezal kar sam Dürer.
Dürerjeva najpomembnejša slogovna predhodnika sta bila Martin Schongauer in Andrea Mantegna. Od Schongauerja je Dürer prevzel posamične motive in snovni naturalizem, kakor tudi ornamentalno strukturo celotne kompozicije in lineamenta. Mantegna pa mu je posredoval težo in patos italijanske renesančne figure. Od Dürerjevih študij po naravi, ki jih je prelil v lesoreze, se je pred letom 1495 ohranila edino "Benečanka".
Cikel se začne s podobo avtorja Razodetja, svetega Janeza evangelista kot mučenca v vrelem olju. Nato sledi na prednji strani vsakega lista knjižne izdaje štirinajst celostranskih ilustracij, "figur", na katere nas na dnu vsake nasproti ležeče strani Dürer opozarja z besedilom, ki se nanaša na ustrezno poglavje. Zaporedje Dürerjevih ilustracij se natanko ujema z biblijo, ki jo je leta 1483 v Nürnbergu natisnil njegov krstni boter Anton Koberger. Lesorezi v tej izdaji so bili prevzeti po pet let starejši kölnski bibliji. Dürer je od Kobergerja prevzel tudi besedilo in vrste črk.
Dürerjeva Apokalipsa je močno odmevala. Že leta 1502 je v Strasbourgu izšel plagiat celotne lesorezne serije. V istem času so v Strasbourgu prekopirali tudi posamične figure iz Dürerjeve Apokalipse in jih uporabili v drugačnem okviru. Zgodovinsko najbolj pomembne pa so bile vsekakor proste kopije Lukasa Cranacha star. in njegove delavnice za Luthrov prevod Nove zaveze. Zaradi te "uspešnice", ki je prvič izšla leta 1522, in za katero je Luther dovolil ilustrirati samo Razodetje, je prišlo do prave poplave podobnih lesorezov v knjigah, od katerih so mnogi segali nazaj neposredno k Dürerju. Kot ilustratorji pa so dobivali naročila tudi številni omembe vredni umetniki: Hans Burgkmair (1523), Hans Holbein (1523), Hans Schäufelein (1523), Georg Lemberger (1524), Barthel Beham (1524), Hans Sebald Beham (1526), Anton Woensam von Worms (1526), Erhart Altdorfer (1533), Matthias Gerung (1544-58), Hans Brosamer (1551), Virgil Solis (1560), Jost Amman (1564) in Tobias Stimmer (1576). Prek biblijskih lesorezov Josta Ammana, ki so bili naprodaj tudi kot umetniške predloge, kakor tudi preko gravur v Merianovi bibliji iz leta 1630, so imele Dürerjeve kompozicije velik vpliv vse do 19. stoletja.
Dürerjeva Apokalipsa je navduševala tudi v Italiji, Franciji in na Nizozemskem. Njen pomen je opazen pri francoskih ilustratorjih in slikarjih na steklo, kakor tudi na bruseljskih tapiserijah. Glede grafične recepcije Dürerja pa velja prav posebej omeniti francoskega manierista Jeana Duveta.