Helena Vurnik

Helena Vurnik je ena tistih umetnic v slovenski umetnostni tradiciji, katere navzočnosti se zaradi razcveta feminističnih študij v zadnjem času spet nekoliko bolj zavedamo, dejansko pa sta njena življenje in delo razmeroma malo raziskana. Znana je predvsem po udeležbi pri večjih projektih svojega moža arhitekta Ivana Vurnika, a je kljub pogostemu poudarjanju enakovrednosti njenega deleža ostala v njegovi senci. Prvo razstavo, posvečeno njenemu delu, prireja kot hraniteljica njene zapuščine, pridobljene leta 1964, Narodna galerija v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije.  

Helena Kottler je bila Dunajčanka, sodobnica naših vesnanov, ki je kljub nasprotovanju v družini želela v umetniški poklic. Ob obiskovanju tečajev risanja na Grafičnem učnem in eksperimentalnem zavodu med 1903 in 1909 se je leta 1907 vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj na kratko imenovali Damska akademija. Večina visokošolskih zavodov v cesarstvu namreč ni sprejemalo žensk v uradne programe, temveč jim je izobraževalni sistem ponujal programe, prilagojene »ženski senzibilnosti in sposobnostim«. Ob koncu študija leta 1910 je Helena dobila državno štipendijo, ki ji je omogočila petmesečno bivanje v okolici Modene. Po vrnitvi se je zaposlila kot ilustratorka, najela lasten atelje in se novembra 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom.

Leto pozneje se je Ivan Vurnik odločil za vrnitev na Kranjsko. Zakonca sta bila zaposlena z naročilom za zasebno kapelo škofa Andreja Karlina v škofijskem dvorcu v Trstu. Helena, ki dotlej ni imela nikakršnih izkušenj s cerkvenim ali monumentalnim slikarstvom, naj bi naslikala več velikanskih platen, od katerih pa je dejansko končala samo Marijino oznanjenje. Preostale poznamo samo po dekorativno učinkovitih osnutkih v temperi. Njun svetovalec je bil prelat dr. France Kimovec, ki je vse življenje ostal njun posrednik cerkvenih naročil.

Heleni na Kranjskem ni uspelo vzpostaviti lastne socialne mreže, povsem je bila odvisna od moža in je svoje ustvarjanje doživljala kot neskončno tlako naročil, stiskajočih rokov in ponavljajočih se nalog. Kljub temu je npr. v knjižni opremi, arhitekturni dekoraciji in v liturgični opremi – zlasti pri vezeninah – ustvarila kar nekaj estetskih presežkov, ki so dali ton umetnostni produkciji med obema vojnama. Njeno delo je bilo ob Ivanu Vurniku vpeto v oblikovanje nacionalne simbolike v nacionalno-emancipacijskem gibanju pod okriljem slovenske katoliške cerkve. Zlata knjiga Mestne občine Ljubljana, ornati za škofa Jegliča, poslikava v Zadružni gospodarski banki in knjižna oprema za Mohorjevo družbo so eminentne izvedbe, ki se začnó pri tržaškem Marijinem oznanjenju, na katerem ima Marija na glavi turban v barvah slovenske trobojnice.  

Po družinski tragediji leta 1942, v kateri je pod streli italijanskih okupatorjev umrl devetnajstletni sin Niko, je Helena izgubila vero v umetnost in ustvarjanje. Naročila so bila vse redkejša, Ivana Vurnika so postopoma odslovili s Fakultete za arhitekturo, in leta 1956 sta se preselila v Radovljico, kjer je Helena leta 1962 po dolgotrajni bolezni umrla.

S pomočjo njenih dnevnikov in družinske tradicije smo v zapuščini skušali prepoznati Helenina intimnejša dela, ki pričajo o osamljenosti, pomanjkljivem samozaupanju in osebni razklanosti. V takšnem razpoloženju je izvajala naročila, medtem ko so bolj osebna, intimna dela, ostala največkrat nedokončana. Njeni modeli so bili skoraj izključno družinski člani, ki jih je pogosto portretirala in jih je v nekem srečnem trenutku sredi tridesetih let upodobila v vrsti iskrivih karikatur. Z Ivanom Vurnikom sta prenovila cerkveno umetnost, predvsem na področju oblikovanja liturgične opreme. V Helenini zapuščini v Narodni galeriji pa med množico pripravljalnih študij, skic in risb najdemo tudi nekaj izpovednih utrinkov. Ti govore o tragični usodi umetnice iz metropole, ki je kmalu po začetku umetniške kariere svoje ustvarjanje podredila družini in družinskemu podjetju, le-to pa svoje delavniške tradicije iz 19. stoletja ni kaj dosti spremenilo.

Razstavo je pripravila Narodna galerija v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije.

V Centru arhitekture Slovenije smo veseli, da bo s to razstavo, ki smo jo pomagali soustvarjati, tudi širša javnost spoznala Heleno Kottler Vurnik. Z odkrivanjem bogate slovenske kulturne in arhitekturne dediščine prispevamo h krepitvi narodne zavesti. 

S spremljevalnimi dogodki želimo pritegniti čim širši krog ljudi, zato smo zasnovali bogat program. Vabim vas, da se udeležite izleta, sprehodov, vodstev, delavnic za otroke in družine ter odrasle.

S kolekcijo daril, posebej ustvarjenih ob razstavi, lahko del bogate kulturne dediščine, ujete v izdelke, podarite sebi in bližnjim.

Špela Kuhar, Barbara Viki Šubic, Center arhitekture Slovenije

Avtor razstave in vodja projekta
Andrej Smrekar

Strokovni sodelavki pri projektu
Špela Kuhar, Barbara Viki Šubic, Center arhitekture Slovenije

Grafična podoba
Ranko Novak

Restavratorsko-konservatorska priprava gradiva
Tina Buh, Narodna galerija
Vlado Fras, Barbara Dragan, Eva Marija Fras, Katarina Fras, Restavratorski center ZVKDS
Eva Ilec, Pokrajinski muzej Ptuj − Ormož

Postavitev razstave
Andrej Smrekar, Špela Kuhar, Barbara Viki Šubic, Tina Gradišer

Projekt so podprli
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Občina Radovljica
Župnija Radovljica

Sponzorji in podporniki