Postavljanje jaslic danes pojmujemo kot eno najbolj razširjenih
tradicij v krščanskem svetu, vendar ta tradicija ni tako stara, kot se morda
zdi. Takšno obliko ponazoritve božične zgodbe lahko zasledujemo šele od
katoliške verske obnove naprej. Seveda pa je postavljanje jaslic leglo na mnogo
starejše obredje ob praznovanju zimskega solsticija, katerega poganske prvine
najdemo v številnih šegah in navadah, ki se začenjajo na pragu »mrtvega dela
leta« s poklonom mrtvim, v krščanskem koledarju imenovanim dan vernih duš.
Sejanje žita na dan sv. Barbare (4. decembra) ali na dan sv. Lucije (13.
decembra), ki je v ljudskem prepričanju veljal za sončni obrat, je poleg
simbolnega pričakovanja prenove narave zagotovilo tudi zeleni okras v domovih,
ki so jih v napovedi zmage sončne luči nad temo krasili z zimzelenimi
rastlinami, čemur so rekli »Betlehem«. Hišni gospodar je vodil hišno obredje in
tako je v minulih stoletjih on postavljal tudi jaslice. Ta tradicija je zamrla
pred dobrimi sto leti. Postavljanje jaslic je postala domena otrok.
Božična zgodba je v evangelijih opisana precej skopo, nekoliko
podrobneje pa se z njo ukvarjata apokrifna Jakobov grški protoevangelij (4.
stol.) in latinski Liber de ortu beatae
Mariae et Infantis Salvatoris (Knjiga
o rojstvu Blažene Marije in Deteta Rešenika) imenovan tudi Marijin
evangelij ali Psevdo-Matej (4. ali 5. stol.). V tem času najdemo tudi že prve
upodobitve na sarkofagih in freskah v katakombah. V likovni umetnosti se je
razvila bogata tradicija upodabljanja betlehemskega dogodka, ki je dosegla
zenit v zadnjih dveh stoletjih srednjega veka. V naših srednjeveških cerkvah je
bila severna stena, ki je bila običajno brez okenskih odprtin, pridržana pohodu
in poklonu treh kraljev od slovesa od Heroda do poklona v betlehemskem hlevčku.
V cerkvah jaslice sicer niso bile popolna novost. Poleg upodobitev
na stenskih poslikavah so obstajale tudi v posebej za to namenjenih kapelah in
niso bile vezane na koledarski praznik. Sv. Frančišek Asiški je po legendi prvi
postavil "žive" jasli z volom in oslom k božičnemu obredju leta 1223,
vendar to ni prešlo v občo rabo. Takšne, kot jih poznamo danes, »sezonske«, so
prvi postavili v cerkev jezuiti v Coimbri na Portugalskem leta 1560 in dve leti
kasneje tudi v Pragi. V 17. stoletju so se začele naseljevati najprej v
zasebnih domovih aristokratskih in premožnih meščanskih družin in na Apeninskem
polotoku v skromnejših oblikah tudi v preprostih domovih. Pri nas pa so se
jaslice pojavile šele po letu 1700 in so prešle med ljudske običaje po letu
1800. Jaslice so bile vse do ok. 1900 »domače«, postavljene v domače okolje kot
odraz lokalnega načina življenja. Prevladovale so rezljane iz lesa ali voščene,
pred koncem 19. stoletja pa so figurice začeli vlivati v mavec. Tudi papirnate
jaslice so se pojavile dokaj zgodaj, že v poznem 18. stoletju, pobarval pa jih
je uporabnik sam. Kasneje so bile najpogostejše raztegljive, omejene na hlevček
in najpomembnejše protagoniste. Verjetno je papirna različica jaslic
poenostavitev in pocenitev takšnih, ki so jih rezljali iz deščic in poslikali.
V najstarejši tradiciji »domačih« papirnatih jaslic so bile
zasnovane tudi Gasparijeve jaslice. Leta 1919 so izšle pri založbi Umetniška
propaganda v Ljubljani, ki sta jo vodila podjetnik in zbiralec umetnin Hugo
Uhliř in predsednik Društva Narodna galerija Janez Zorman. V litografsko
natisnjenih osmih polah je betlehemska zgodba postavljena v domače okolje in
figurice odete v slovensko narodno nošo. Prijel se jih je vzdevek
»Jugoslovanske jaslice«, kajti kralji in njihovi paži so oblečeni v slovenske,
hrvaške in srbske noše. Ob prvi izdaji v novi državi je bilo v medijih dosti
naklonjenih odzivov. Kljub temu, da so pisci omenjali zgledovanje pri češkem
slikarju Mikolášu Alešu in so izražali pomisleke ob Mariji in Jožefu v
slovenski noši, jih je javnost sprejela z navdušenjem. Sam slikar je s ponosom
obvestil prijatelja Nika Sadnikarja, da bodo jaslice izšle za božič. V
pomanjkanju prvih povojnih let so bile natisnjene na papir slabše kvalitete in
so danes povsem ohranjene precejšnja redkost.
Ne spreglejte
Predstavitev dr. Andreja Smrekar v četrtek, 6. decembra 2018, ob 18. uri pred jaslicami, postavljenimi v prostorih Stalne zbirke. Navzoč bo tudi Robert Kužnik. Vljudno vabljeni.
Avtor
Andrej Smrekar
Restavriranje
Tina Buh, Narodna galerija 2018
Od leta 2015 STUDIO ZIBKA, Robert Kužnik s. p. trži faksimilirano izdajo Gasparijevi slovenskih narodnih jaslic.
Gospodu Kužniku smo hvaležni za pobudo in naklonjeno sodelovanje.
6. december 2018 – 6. februar 2019
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana