Odstiranja: Elda Piščanec in revitalizacija tradicije

Božični čas je zelo priljubljeno obdobje leta, ki prinaša luč in skrivnost v čas, ko se narava zapre vase in je vreme navadno mrko in pusto. V ta čas spada tudi postavljanje jaslic, ustvarjanje božičnega prizora Jezusovega rojstva, katerega globoke korenine segajo v 13. stoletje. Sveti Frančišek Asiški je leta 1223 v votlini blizu kraja Greccio (Lacij, Italija) pripravil prve žive jaslice. Ta simbolna gesta naj bi vernike znova usmerila k pravemu pomenu praznika in je sčasoma postala tradicija in nepogrešljiv del božičnih praznovanj. Vsaka dežela in pokrajina je razvila svoje posebnosti pri izdelavi jaslic, kar je prispevalo k bogastvu slogov in interpretacij pastoralnega doživetja. Na Slovenskem imamo najstarejše ohranjene jaslične motive v obliki stenskih poslikav cerkva. Prve figure naj bi postavili v Gornjem Gradu, sledili pa so jezuiti leta 1644 v ljubljanski šentjakobski cerkvi, kjer so postavili poldrugi meter visoke skulpture, ki so v zaporednih prizorih predstavljale božične skrivnosti od Jezusovega rojstva do prihoda svetih treh kraljev.

Skozi stoletja so jaslice doživele številne preobrazbe ter se prilagajale družbenim in kulturnim spremembam. Od prvih živih upodobitev so se razvile v statične jaslice, izdelane iz vedno bolj izpopolnjenih in dragocenih materialov. Jaslične figure nosijo lastno zgodovino in spomine, ki se prenašajo iz roda v rod. V naši zavesti se je utrdilo prepričanje, da gre za manjše figurice, pa naj bodo te postavljene v sakralnem ali domačem okolju.

Sakralna umetnost umetnice Elde Piščanec (1897–1967) razkriva pogled v z mistiko prežeto srednjeveško umetnost, ki jo je privlačila in katere elemente je večkrat vpletala v svojo nabožno ustvarjalnost. V svojem dnevniku je zapisala, da bi se rada specializirala za izdelovanje jasličnih figur in križevih potov. V jesenskih mesecih leta 1944 je začela izdelovati jaslične figure za cerkev svetega Štefana v Štepanji vasi pri Ljubljani. V duhu svoje zamaknjenosti v spiritualni svet se je naslonila na staro tradicijo ter zasnovala monumentalne figure, ki slogovno predstavljajo preplet elementov ljudske umetnosti in izraznosti preteklih umetniških slogov. Pripravila je celotno scenografijo z uprizoritvami dogajanja. Pri ustvarjanju je uporabila različne materiale, kot so les, furnir, juta, različne tkanine, mavec, cement, opeke, strešne opeke, kamenčki, žeblji, razna lepila, sukanec, barvno steklo in barve.

Do današnjih dni se je ohranila le skupina osrednjih figur, ki pa so bile že večkrat restavrirane. Umetnica jih je izdelala s pomočjo kalupa, v katerega je vlila mavec. Figure je nato dodatno obdelala in polihromirala. S svojim naivnim izrazom nam podarjajo ekspresivno doživetje in pričajo o likovnem ustvarjanju Elde Piščanec.