Leta 2021 je
Narodna galerija prejela v dar dve oljni sliki, portreta zakoncev Franca in
Hede Derganc slikarja Frana Klemenčiča (1880‒1961). Pri slikanju moškega
portreta si je slikar pomagal s fotografijo upodobljenca iz leta 1912, po vsej
verjetnosti je na enak način nastal tudi ženski portret, vendar predloge ni
bilo mogoče najti. Naslikana sta na realističen način, vendar z bolj sproščeno
potezo, ki je značilna za Klemenčičeva kasnejša dela. Veliko bolj ambiciozno in
v večjem formatu pa ju je naslikal leta 1910, v letu njune poroke. Sijajna,
salonsko uglajena portreta je razstavil leta 1911 v Jakopičevem paviljonu na
spominski razstavi ob smrti slikarja Ivana Groharja.
Dr. Franc
Derganc (Semič, 26. 2. 1877 ‒ Ljubljana, 30. 6. 1939)
je bil zdravnik kirurg in organizator kirurške dejavnosti pri nas. Po končanem
študiju medicine na Dunaju se je zaposlil kot operater na kirurški kliniki pri
prof. dr. Antonu von Eiselbergu. Strokovno se je izpopolnjeval na najpomembnejših
evropskih klinikah, da bi znanje in novosti uresničil na kirurškem oddelku
ljubljanske bolnišnice, kjer se je zaposlil leta 1906 in ga nato od leta 1920
dalje vodil. Dr. Derganc je bil razmišljujoč, široko razgledan in dejaven
mož, ki je poklicno deloval v polnem pomenu Hipokratove prisege, vedno z
mislijo na bolnika in stroko na prvem mestu. V različnih revijah in časopisih je
objavljal medicinske spise in poljudnozdravstvene članke, bil je pobudnik in v
prvem letu izhajanja urednik revije Zdravniški vestnik.
Poleg tega se je
zanimal za celotno duhovno življenje tako lastnega kot drugih narodov. Kot
pesnik je stopal skupaj s predstavniki slovenske moderne, prijateljeval je s
pisateljem Janezom Trdino in narodnim buditeljem Janezom Evangelistom Krekom,
dosledno in vztrajno je zagovarjal svoja stališča v kulturno-politični reviji Jug, ki jo je ustanovil skupaj z zgodovinarjem, etnologom in
politikom dr. Nikom Zupaničem in pisateljem Ivanom Lahom. Uveljavil se je
tudi kot filozofski pisatelj po zgledu starih babilonskih duhovnikov, ki so
bili obenem zdravniki, znanstveniki in filozofi. Njegovo glavno filozofsko delo
so izbrani spisi Svetozor, ki nosijo na sebi pečat njegovega izrednega
etičnega idealizma, plemenitega stremljenja in vsestranskega zanimanja.
Izoblikoval je idejo o slovenski akropoli,
ki je bila v svojem bistvu kulturni program in jo poimenoval Akademija.
Družba slovenskih književnikov in umetnikov. O ideji je še v času
avstro-ogrske monarhije na skrivaj na svojem domu razpravljal s kulturniki, ki
so kasneje uresničili ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter
Narodne galerije.
Svojo bodočo
soprogo Hedo Tauber (Ljubljana, 17. 2. 1889‒20. 10. 1974)
je spoznal v Hotelu Štrukelj (današnjem City Hotelu, nekdanjem Turistu), ko je
prišel k bolnemu gostu in mu je ona pri tem asistirala, držala svečo. Njena
teta Ana je imela hotel v lasti, medtem ko je njena mati Josipina vodila
odlično hotelsko restavracijo, ki je slovela med drugim tudi po štrukljih. Kmalu
po poroki sta z možem začela graditi zasebni sanatorij na Komenskega ulici, ki
sta ga poimenovala Emona ‒ namreč na mestu gradnje so našli rimske
ostanke. V isti hiši sta skupaj s svojimi sedmimi otroci imela tudi svoj dom. Uradno
ime sanatorija je bilo bolnišnica za notranje in kirurgične posege in
porodnišnica. Tehnično je bil sodobno opremljen, imel je lastni rentgenski
aparat, eno- in dvoposteljne bolniške sobe in operacijske prostore. Sanatorij
je vodila Heda Derganc, dr. Derganc je bil veliko odsoten, saj je kmalu po
odprtju nastopila prva svetovna vojna in je takoj leta 1914 nastopil vojaško
službo, v kateri je ostal do konca vojne. V spominih je zapisal, da se mu je
odprl nov svet z nove strani in da se je začelo neznano poglavje vojaške
kirurgije.
Oba sta se
zanimala tako za književnost kot za likovno umetnost ter ju podpirala. Na
njunem domu so bili med drugimi redni gostje Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran
Saleški Finžgar, Izidor Cankar, Fran Tratnik, Hinko Smrekar in Rihard Jakopič.
Leta 1939 je
dr. Derganc umrl, žena Heda je ostala sama z otroki in v prihajajočih
težkih letih druge svetovne vojne s sinovi vodila Sanatorij Emona dalje. Še
več, sanatorij je odigral pomembno vlogo med vojno, ko je sodeloval z
organizacijo OF.
Portreta sta darilo
vnuka upodobljencev prof. dr. Tomaža Tomaževiča Narodni galeriji. Za pomoč pri
pripravi članka in za posredovanje družinskega arhiva se zahvaljujem Roku
Tomaževiču.