Slikarja Francesca Pittonija (ok. 1654 – po 1724) uvrščamo med
glavne predstavnike beneškega tenebrizma. Slog, ki se je v Neaplju uveljavil s
slikarjem Jusepejem de Ribero (1591–1652), je ime dobil po temnejši, rjavkasti
barvni paleti in močnih kontrastih med svetlobo in senco, kar je s tesnobnim
vzdušjem dopolnjevalo mračnjaške prizore mučeništev in smrti. V Benetke sta ga
sredi 17. stoletja prinesla Neapeljčan Luca Giordano (1634–1705) in
Genovežan Giambattista Langetti (1635–1676), tam pa ga je prevzela generacija
slikarjev, kot so Antonio Zanchi (1631–1722), Johann Carl Loth (1632–1698) in
tudi Francesco Pittoni.
Kljub vidnejši Pittonijevi vlogi v razvoju beneškega
slikarstva je danes njegovo delo slabše ohranjeno in tudi manj preučeno v
primerjavi s sočasnimi slikarskimi rojaki. Oba ovala, na katerih sta
upodobljeni alegoriji dveh kreposti –
Krščanska ljubezen in Caritas romana, sta zato še toliko
dragocenejša primera beneške slikarske dediščine na naših tleh.
Sliki sta bili po
tradiciji del večjega Pittonijevega cikla, ki je nekoč sestavljal del opreme
dvorca Planina pri Rakeku (Haasberg, Hošperk). Glede na pretekle objave je
zbirka štela kar 31 Pittonijevih slik. Usoda zbirke in Pittonijevih slik pa je
tesno povezana z usodo dvorca, ki je v svoji dolgi zgodovini zamenjal kar nekaj
plemiških lastnikov – od Eggenbergov, Cobenzlov, Corroninijev do Windisch-Graetzov.
Slednji so se med drugo svetovno vojno umaknili v Trst in več slik z dvorca
prodali tržaškim antikvarjem. Tako so se tudi slike razpršile na različne
konce. Del se jih je zato znašel v več zasebnih zbirkah v Italiji, sedem pa jih
je ostalo pri nas in so danes del zbirke Notranjskega muzeja Postojna. Oba
ovala je Narodna galerija kupila leta 2017 na dražbi v Milanu.
Med odstranjevanjem
preslikav je bila na sliki Caritas romana odkrita številka »63«.
Odkritje delo povezuje s Pittonijevimi slikami iz Notranjskega muzeja Postojna,
ki so prav tako oštevilčene, in jo dodatno umešča v cikel, ki je nekoč
sestavljal haasberško zbirko.
Motiv Caritas romana
(Cimon in Pero) je povzet po dogodku v antični zgodovini, ki ga omenja
Valerij Maksim v knjigi Spomina vredna dejanja in besede (Facta et
dicta memorabilia). Ta govori med drugim o atenskem državniku in
vojskovodji Cimonu, nasprotniku demokracije, ki so ga Atenci obsodili na smrt z
izstradanjem. Vsak dan je k njemu v ječo hodila hči Pero in ga hranila s svojim
mlekom. Zgodba in motiv tako opozarjata na usmiljenje, hvaležnost, zvestobo in
ljubezen do staršev.
Krščanska ljubezen (Caritas)
je ena od treh teoloških kreposti, med katere spadata še Vera (Fides) in
Upanje (Spes). Skupaj s štirimi kardinalnimi krepostmi, Razumnostjo (Prudentia),
Pravičnostjo (Iustitia), Pogumom (Fortitudo) in Zmernostjo (Temperantia),
predstavljajo glavne vrline človeške duše in so priljubljen motiv v umetnosti.
Cesare Ripa je Ljubezen (Caritas)
v delu Iconologia (1593), med slikarji priljubljenem priročniku za
upodabljanje personifikacij, opisal kot podobo ženske v rdečem oblačilu in s
krono iz ognjenih plamenov na glavi. Pod levo roko drži enega otroka na prsih,
medtem ko druga dva stojita ob njenih nogah. Plamen ognja nakazuje, da Ljubezen
ni nikoli pasivna, temveč vedno aktivna. Trije otroci pa predstavljajo trojno
moč Ljubezni, saj tako Vera kot Upanje brez Ljubezni ne pomenita nič.