Francesco Robba je izdelal dva portreta Karla VI., in sicer enega iz
marmorja in enega iz gline. Ker sta si zelo podobna, sklepamo lahko dvoje.
Kipar je najprej izdelal predlogo iz gline, po kateri je izklesal
različico v kamnu. Druga domneva kaže na časovno zaporedje: glineni kip
predstavlja repliko kamnitega in je torej nastal kasneje. Oba portreta si lahko
ogledate na razstavi Barok v Sloveniji v prvem nadstropju Narodne galerije.
Baročna plastika iz nežgane gline predstavlja pravo redkost v
slovenskem in evropskem prostoru. Zakaj je Robba izdelal portret iz nežganega
materiala, ne vemo zagotovo, najverjetneje pa so odločitev pogojevale časovne
in finančne omejitve. Da je kip kljuboval atmosferskim vplivom, se lahko
zahvalimo predvsem avtorjevemu tehnološkemu znanju in iznajdljivosti. Med
restavriranjem smo ugotovili, da so zunanje ploskve temnejše in trše kot glina
v notranjosti. Poleg tega smo v razpokah odkrili temne
prašne delce, ki so nakazovali, da je bil kip po modeliranju izpostavljen
toplotnemu viru. Domnevo smo potrdili z odvzemom vzorcev gline.
Naravoslovno-tehnološke analize so pokazale, da je bil kip izpostavljen
temperaturi, ki ni presegala 500 ̊C. Ob tem je prišlo do mineralne
transformacije, ki je delno izboljšala odpornost površine občutljivega nosilca.
Obstojnost kipa je avtor izboljšal tudi tako, da je razpoke, ki so nastale med
sušenjem, zapolnil z mavcem, hrbtno stran pa utrdil z zmesjo naravne smole in
polnila, v katerem prevladuje flišni peščenjak.
Izdelek je Robba nato
zaščitil z rdečim premazom iz jajčnega beljaka oz. kazeina in pigmentov rdečega
okra ter svinčevega minija. Prvemu premazu je sledil sloj bakrove bronse, ki je
portret obarval zlato. Z rentgenskim slikanjem torza smo ugotovili, da glina ne
vsebuje dodatkov, kot so rastlinska ali živalska vlakna, ki bi jo dodatno
povezovala. Prav tako je kip brez strukturnih elementov, ki bi zagotavljali
trdno oporo. Izjema je kovinsko nasadišče za glavo.
Dejstvo, da se umetnina
ob dvigu v pokončni položaj lahko prelomi, je zbujalo skrb, zato smo glineno
maso v notranjosti preučili tudi z metodo računalniške tomografije. Ugotovili
smo, da je glinena masa kljub posameznim manjšim votlim predelom brez večjih
razpok. Kip je Robba gradil po načinu dodajanja materiala iz notranjosti proti
zunanjim ploskvam, pri tem pa zagotovil dobro povezanost novo dodanega
materiala z obstoječim.
Kljub kiparjevemu
mojstrstvu pa portret v teku časa ni ostal v enem kosu. Glava je bila namreč
razbita na večje število fragmentov. Torzo in 14 večjih fragmentov glave smo
poskenirali in izdelali 3D virtualno rekonstrukcijo portreta. Fragmente smo
podrobneje preučili in odkrili, da je avtor oblikoval glino s prostimi rokami,
z zobatimi modelirkami in z gladilkami. Še posebej zanimivi so avtorjevi prstni
odtisi, Robbov pečat, s katerim se je za večno zapisal v to edinstveno kiparsko
delo.
Do sedaj je bila izvedena
vrsta postopkov, s katerimi smo utrdili nosilec in sestavili fragmente glave.
Površino smo očistili in utrdili poškodovano barvno plast. Nova odkritja ne
bogatijo le znanje o avtorjevi tehniki, ampak so nadvse pomembna tudi za nadaljevanje
posega, s katerim bo umetnina spet postala zaključena celota.