Leta 1701 je zidava nove baročne stolnice, ki je zamenjala
staro srednjeveško cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani, v malo prestolnico dežele
na obrobju Svetega rimskega cesarstva prinesla utelešenje novih rimskih
baročnih idealov.
Tako stolnica kot njena poslikava sta izjemnega pomena, saj
razkrivata ambicioznost in doseg takratnih naročnikov kranjske prestolnice. Načrte
jim je s posredovanjem novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kuenburga uspelo
pridobiti pri najvidnejšem rimskem arhitektu, slikarju in teoretiku Andrei
Pozzu (1642–1709).
Pozzu so sprva želeli prav tako zaupati poslikavo notranjščine,
a je moral zaradi prezaposlenosti z deli v jezuitski cerkvi na Dunaju naročilo
odkloniti. Zato so se obrnili na takrat zelo uveljavljenega lombardskega
slikarja Giulia Quaglia (1668–1751). Njegovo poslikavo lahko označimo za
najpomembnejši baročni okras ljubljanske stolnice, obenem pa pomeni tudi
začetek iluzionističnega baročnega slikarstva na Kranjskem.
Posebno mesto med Quaglijevimi freskami v ljubljanski
stolnici je zavzemala kupola (1703), saj je predstavljala eno izmed najbolj
inovativnih rešitev baročnega iluzionizma. Visoki stroški namreč niso dopuščali
izgradnje prave kupole, zato so se odločili za navidezno, t. i. cupolo finto,
inovacijo, ki jo je Pozzo uporabil že v rimski cerkvi Sant'Ignazio. Pravo
kupolo je stolnica dobila šele leta 1841, takrat pa je bila Quaglijeva
mojstrska poslikava odstranjena. Njen izgled si danes lahko predstavljamo le na
podlagi ohranjene oljne kopije, ki jo je pred tem na platno prenesel slikar
Matevž Langus (1792–1855).
Quaglieve freske so odličen primer sodelovanja naročnikov
pri nastajanju poslikav. Kot je razvidno iz Langusove kopije, je bil ikonografski
program poslikave kupole izrazito vezan na lokalno okolje. Upodobljeno je bilo
Marijino kronanje z zavetniki mesta, škofije in dežele. Zgornji del kupole je
slikar zaključil z okulusom, ki je postal kulisa za Sveto Trojico in kronanje
Marije, najpomembnejše zavetnice Ljubljane. Pod njo je nebeško sfero s kopico svetnikov
povezoval sv. Nikolaj, zavetnik škofije in mesta. Svetnik tik pod njim naj bi
predstavljal sv. Ahacija, ki je postal po zmagi nad Turki v bitki pri Sisku
(1593) zavetnik dežele Kranjske, na njegovi levi strani pa si sledijo lokalni
emonski svetniki – sv. Pelagij, sv. Vital in emonski škof Maksim. Na Ahacijevi
desni sta upodobljena sv. Mohor in Fortunat, zavetnika škofije, pod njima pa v
vojaški opravi sedi sv. Jurij, zavetnik mesta Ljubljane. V spodnjem delu so med
naslikanimi okenskimi odprtinami upodobljene tri ženske figure: ob osrednjem
oknu klečita personifikaciji dežele Kranjske (Carniola) z nadvojvodsko krono in
kranjskim deželnim grbom ter Emone z grbom mesta Ljubljane, kot njene antične predhodnice,
zadnja v vrsti pa je sv. Varija, katere relikvije so skupaj z relikvijami sv. Vitala
hranili v stolnici.
Quagliu je uspelo kupolo poslikati v štirih mesecih, sprejeta
pa je bila z velikim navdušenjem javnosti. Izvedba je bila tako prepričljiva,
da so v kroniki gradnje zabeležili tudi to, da je 15. oktobra 1703 v
stolnico priletela ptica in skušala zleteti ven skozi eno od naslikanih oken kupole.
Do danes so se ohranili trije fragmenti te Quaglijeve
poslikave: Marijino kronanje, personifikacija Kranjske (na razstavi Barok v
Sloveniji) in tu predstavljena personifikacija Emone v podobi mladenke, ki sklepa
roke v molitev in priporoča mesto v Marijino varstvo.
O njihovi usodi in prenosu v muzejsko okolje pričajo sočasne
objave in arhivski dokumenti. Kot poroča lllyrisches Blatt iz leta 1841,
sta bila fragmenta Emone in Kranjske ob odstranitvi po posredovanju kustosa
Henrika Freyerja in slikarja Langusa predana ljubljanskemu Deželnemu muzeju,
predhodniku Narodnega muzeja Slovenije. Marijino kronanje pa je Freyer predal
baronu Jožefu Kalasancu Erbergu, ki ga je vzidal nad vrata stopnišča svoje graščine
v Dolu pri Ljubljani. V dvorcu je Quaglijev fragment ostal vse do leta 1961, ko
je glede na poročilo iz arhiva Narodne galerije padel na tla, takrat pa so
stekla tudi prizadevanja za restavriranje in prenos v zbirko Narodne galerije z
velikodušnim darilom takratnega lastnika.