V stoletjih do
srednjega veka se je izoblikovala krščanska tradicija sedmih glavnih
(naglavnih) grehov, imenovanih tudi smrtni grehi, h katerim sodijo napuh (Superbia), pohlep (Avaritia), nečistost (Luxuria),
jeza (Ira), požrešnost (Gula), zavist (Invidia) in lenoba (Acedia).
Krščanski menih in
asket ter eden najbolj vplivnih teologov v poznem 4. stoletju Evagrij Pontski
(345‒399) je v poglavju O osmerih mislihv svojem delu Praktik navedel osem
slabosti, ki vodijo v zlo in zato človeku preprečujejo vstop v božje
kraljestvo. Seznam je služil prepoznavanju naštetih slabosti in njihovih
posledic ter hkrati kot priročnik, kako se jih ubraniti. Okoli leta 590 je papež Gregor Veliki na podlagi tega seznama kot prvi
opredelil sedem glavnih grehov, ki jih je v 13. stoletju potrdil še Tomaž
Akvinski in so jih nato prevzeli vsi katoliški teologi.
Za
najusodnejši greh velja napuh, saj duša, ki postane njegova žrtev, podleže še preostalim
šestim naglavnim grehom, kar vodi v njeno smrt. Iz sedmih naglavnih grehov se
rojevajo tudi vsi drugi (manjši) grehi. Greh je smrten, kadar je dejanje
storjeno namerno in ima zadostno moč, da povzroči daljnosežne posledice, ni pa
smrten, če so njegove posledice manjše in če dejanje ni rezultat namere, ampak
šibkosti, brezbrižnosti ali neumnosti.
V današnjem času
sedem glavnih grehov nima več enakega položaja kot so ga imeli v miselnosti
srednjega veka, pa vendar še vedno z izjemno preciznostjo opozarjajo na tisto,
kar prepoznavamo kot trajne napake
človeškega značaja. Če gledamo nanje s povsem etičnega stališča, se v celoti
nanašajo na ravnanje in značaj človeka ne glede na njegovo prepričanje ali
religiozno pripadnost. Kažejo na slabosti, na katere bi ljudje s svojo voljo
sicer lahko vplivali, vendar jim zlahka podležejo. So življenjska dejstva, ki
se tičejo tako moških kot žensk, ki so okusili življenje. Problematika sedmih
glavnih grehov je nadčasovna.
Več kot tisoč let
so personifikacije in alegorije grehov tako v književnosti kot v likovni
umetnosti dobivale različne podobe. Umetnikom je ta tema postala izvir
moralnih, verskih in poetičnih navdihov, vedno pa je bil njihov namen
poučevanje ali pridiganje. Personifikacije grehov so našle svoje mesto v
komedijah, s čimer je zlo postalo razlog za veselje, pa tudi v dramah, ki so
obravnavale resnejše teme kot so npr. zmernost, pravičnost ali sodba.
Sedmim glavnim
grehom stoji nasproti sedem kreposti, ki se delijo na tri teološke (vera,
upanje, ljubezen) in štiri kardinalne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost
in zmernost). Upodobitve grehov so že po naravi njihov dramatični kontrast in
pri tem domišljija ne pozna meja. Podobe grehov so bližje življenju, ker
umetniki črpajo iz vsakdanjosti, zato so bolj udarne in neposredne. Pri njih ni
nevarnosti, da bi postale abstraktne, kar se dostikrat zgodi pri upodobitvah
kreposti. Glede na prepričanje o njihovi resničnosti pa si je lahko vsakdo v
svoji domišljiji izoblikoval njihov videz in mu dodal vsebino.
Hinko Smrekar
(1883‒1942) je lesorezni cikel Sedem
naglavnih grehov (1927) izdelal
na premišljen, zabaven in provokativen način. Vse personifikacije so moške
figure, zaradi dolgoletnega življenja v grehu izpremenjene do neprepoznavnosti.
Zlo jih ni zgolj obsedlo, ampak so postali podobe Zla. Njihov videz s
krempljastimi rokami, ostrimi in dolgimi zobmi, koničastimi ušesi ter groteskno
fiziognomijo je pošasten in pri nekaterih že prestopa iz divje karikature v
živalskost (Jeza, Požrešnost, Zavist). Njihova dejanja so podkrepljena z držo, ki npr. pri vase
zagledanem debelem Napuhu, zleknjenem
v stilni naslonjač, nakazuje pretirano vzvišenost. Na glavi ima krono, prste na
rokah preobložene s prstani z dragocenimi kamni, obleka je bogato okrašena,
pogled iz priprtih oči zviška uprt navzdol. Lakomnostje podoba starega koščenega moškega, ki sedi na tleh ob skrinji z dragotinami.
Žre jih na skrivaj v krčeviti drži in z vročično izbuljenimi očmi. Nečistost je figura debelušnega
kosmatega možaka, morda od vseh še najbolj »ljubezniva« personifikacija.
Gledalcu obrača hrbet, ko sproščeno sedi pred sliko ženskega akta, ki mu je
zaslepila pamet. Njegovo poželenje je nakazano z nosom, ki ponazarja falus, kar
je bolj razvidno na kolorirani različici lesoreza. Jeza, od vseh personifikacij najbliže živalski figuri, je divje
rdeče barve, simbolične za vročekrvnost, in bojevito razbija vse, kar ji pride
na pot. Požrešnost zadovoljno sedi
pred preobloženo mizo in si v usta tlači
celo gnjat. Figura je debela, njena široko odprta, divje zobata usta so kot
vhodna vrata, kar odraža nezmernost na vseh področjih. Zavist, upodobljena strogo frontalno, v simetrični pozi, je najbolj
srhljiva izmed vseh. V pripravljenosti sedi na tleh, iz ust se ji cedijo sline,
medtem ko z očmi, simbolično obarvanimi z rdečo, kar še krepi učinek zla,
opreza naokoli. Je hladnokrvna, zlobna figura in deluje uničevalno. Lenoba je upodobljena v postelji, z
nočno čepico in v globokem spancu. Videti je povsem obnemogla, iz rok ji je
padla knjiga z napisom Adeo Cibis(Preveč hrane), ki ponazarja duhovno žalost in ima globlji pomen kot lenoba
sama.