Odstiranja, marec 2019

Boris Kalin (Solkan, 24. junij 1905 – Ljubljana, 22. maj 1975) je bil pomemben predstavnik realističnega spomeniškega kiparstva po drugi svetovni vojni. Starejši bratov Kalin je bil zaradi suverenega obvladovanja kiparske tehnike in zaradi idealiziranega realizma v svojem kiparstvu pravzaprav eden najpomembnejših izvajalcev velikih povojnih državnih naročil. Voluminozne, mehke in oble figure je ustvarjal v tradiciji realističnega akademizma pod vplivom klasičnih mojstrov.

Po šolanju na ljubljanski umetnoobrtni šoli pri Alojziju Repiču je nadaljeval študij v Zagrebu, kjer je akademijo končal s specialko pri Ivanu Meštroviću. Med slovenskimi učenci, ki so povzeli sugestivnost Meštrovićeve šole, sta bila poleg Borisa Kalina tudi Frančišek Smerdu in France Gorše. Zagrebška umetniška akademija, na kateri se je šolala večina slovenskih kiparjev tretje generacije, je posvečala veliko pozornosti predvsem obdelavi kamna. Boris Kalin je ustvarjal tudi v bronu, predvsem moške figure, a nedvomno je bil mojster v obdelavi kamna, kjer je strukturo in barvo uporabljenega kosa premišljeno podrejal motivu. Dragocene izkušnje pri obdelovanju marmorja si je pridobil v ljubljanskem kamnoseškem podjetju Kunovar, predvsem pa pri svojem zagrebškem profesorju Franu Kršiniću. Po vojni je postal profesor za kiparstvo na leta 1945 novoustanovljeni ljubljanski akademiji in tam je ostal do upokojitve leta 1970. Skupaj s Frančiškom Smerdujem, Karlom Putrihom in bratom Zdenkom je uveljavil vodilno mesto prve slovenske kiparske šole in zaradi naročniških zahtev pri spomeniški plastiki združil svoj slogovni izraz z estetiko socialističnega realizma. Kiparji, poznejši prvi profesorji na ljubljanski akademiji, so se združili v leta 1937 ustanovljeni umetniški skupini Neodvisni, ki se je v kiparstvu izražala s plastično poenostavljenimi oblikami, z opuščanjem detajlov, z realističnimi telesnimi gmotami z upoštevanjem proporcev in s povzemanjem sočasnih francoskih novosti. Študente so slogovno usmerjali v realistično kiparstvo, kajti slogovna tradicija je bila priznana v boju za novo, revolucionarno vsebino, Boris Kalin pa je študentom posebej posredoval znanje obvladovanja materiala. Poleg drugih so bili njegovi študentje tudi Jakob Savinšek, Stojan Batič, Ivan Štrekelj, Tone Lapajne, Janez Lenassi, Drago Tršar in Milan Vojsk, katerih dela hranimo v fondu Narodne galerije.

Od leta 1953 dalje je bil Boris Kalin redni član SAZU in kar trikrat je za svoje kiparske stvaritve prejel Prešernovo nagrado.

Narodna galerija je leta 2017 prejela v dar marmorni nagrobni portret Zorke Košenina z otrokom v rokah s pokopališča Vič Ljubljana in mavčni osnutek glave. Delo je kiparju, domnevno po fotografiji, naročil vdovec po Zorki Košenina, Slavko Košenina. Zorka Košenina rojena Rakoš (5. 1. 1909−7. 5. 1943) je namreč umrla pri štiriintridesetih letih kmalu po porodu sina, le mesec dni po rojstvu Slavka Košenina ml. (17. 3. 1943−19. 1. 2003).

Darovani deli povezujejo milina, poduhovljenost, brezčasnost in notranja zbranost. Klasično upodobljena mati v desnici drži otroka, ki jo je z desno roko prijel za kazalec, v levici pa drži cvet. Figuri, ki sta povezani z ritmično razgrnjeno linearno draperijo, aludirata na krščanske upodobitve Marije z Detetom. Hkrati nagrobni kip, nastal v drugi polovici leta 1943, torej med vojno, zaznamuje realističen izraz, ki ga je Boris Kalin kasneje vse bolj vnašal v svoje javne, herojske, spominu na vojno posvečene spomenike.  

Darovalcema se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije.

Ne spreglejte

Predstavitev: mag. Mateje Breščak v četrtek, 7. marca 2019, ob 18. uri. 
Vljudno vabljeni.

Avtorica
Mateja Breščak