Restavratorska
dejavnost Mateja Sternena (1870−1949) se je razvijala vzporedno z njegovim
umetniškim ustvarjanjem, saj je v več kot petdesetih letih svojega aktivnega
delovanja v Sloveniji in v tujini odkril in restavriral številne spomenike
stenskega slikarstva, slike na platnu in tabelne slike. Čeprav je bilo njegovo
restavratorsko delovanje po njegovi smrti v večji meri prezrto, mu danes kot
vodilnemu slovenskemu restavratorju prve polovice 20. stoletja upravičeno
pripisujemo pionirsko vlogo na tem področju. Njegovo delo predstavlja pomemben
prispevek k ohranjanju dediščine na Slovenskem, saj je deloval v obdobju, ko se
je razkrivala glavnina spomenikov srednjeveške umetnostne ustvarjalnosti, obenem pa so njegovi posegi pomembni pričevalci
začetkov domače konservatorsko-restavratorske stroke.
"Včasih je ta del svojega
poklica kar nejevoljno zavračal, češ, šlo je pač za kruh in da ni bilo treba
tratiti sil v brezdelju. Vseeno pa je bil z vsem srcem tudi pri tem poslu, ki
mu je bil, kadar je bil problem zanimiv, naravnost strastno vdan. Ugajalo mu je
tudi, ker se je delo vršilo največ v poletnih mesecih in mu je življenje na
deželi nadomestilo letovišče; imel je zaslužek, zraven pa je lahko tudi zase
delal." (France Stele)
Sternen
je prvič restavriral okrog leta 1895 in kmalu zatem začel delati za dunajsko
Cesarsko-kraljevo centralno komisijo za raziskovanje in ohranjanje stavbnih
spomenikov. Po ustanovitvi Deželnega konservatorskega urada za Kranjsko, katerega
vodenje je leta 1913 prevzel umetnostni zgodovinar France Stele (1886−1972), je
Sternen vse do druge svetovne vojne izvajal številne naloge odkrivanja in
restavriranja stenskih poslikav in slik. V sodelovanju s hrvaškim
konservatorjem Ljubom Karamanom (1886−1971) je med letoma 1926 in 1932 odkrival
in restavriral stenske poslikave, slike in tabelne slike tudi po Dalmaciji, od
tridesetih let dalje pa je deloval tudi kot prvi restavrator slik za Narodno
galerijo v Ljubljani in se posvetil restavriranju njene obsežne stalne zbirke.
Danes
mu z gotovostjo lahko pripišemo posege na več kot sedemdesetih spomenikih s
stenskimi poslikavami ter na nekaj več kot sto umetninah na lesu in platnu,
vendar seznam še ni dokončen; niti ni znano, koliko posegov je opravil za
privatne naročnike. Pri delu je bil Sternen neutruden, imel je močno delovno
disciplino in obsežno tehnično znanje, ki se je skozi prakso še okrepilo,
obenem pa je neprestano študiral in eksperimentiral, znal se je vživljati v
starejšo umetnost in se ji prilagajati. Delo na umetninah je opravljal z
odgovornostjo in spoštovanjem do dediščine preteklosti ter v tesni navezavi s
konservatorjem Francetom Steletom, ki je domače spomeniško varstvo osnoval na
temeljih dunajske umetnostnozgodovinske šole z jasnimi metodološkimi pristopi k
spomenikom. Pod njegovim vplivom je Sternen restavriral po tedaj sodobnih
načelih spomeniškega varstva, usmerjenega v konserviranje in preučevanje
avtentičnih spomenikov z njihovim izvirnim gradivom ter v obvezno razlikovanje
med originalom in restavriranimi dodatki (kar je vodilo denimo v nevtralno toniranje poškodb). Velik pomen je imelo tudi podrobno dokumentiranje pred začetkom restavratorskih
posegov in po njih, o čemer pričajo tudi v arhivih ohranjena Sternenova
izčrpna poročila s fotografijami, risbami
in detajlnimi opisi stanja umetnin pred posegom ter z
navedbami metod ter materialov, ki jih je pri restavriranju uporabljal.
Avtorica
Ajda
Mladenović, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
Predstavitev: četrtek, 8. december 2022, ob 18.00
1. december 2022 – 4.
januar 2023
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana