Marija Magdalena velja za prvo
ženo, ki je sledila Jezusu in mu služila. Bila je priča Jezusovemu križanju,
snemanju, polaganju v grob in vstajenju ter prva, ki je blagovest sporočila
učencem. Od zmote papeža Gregorja Velikega naprej je bila označena za grešnico.
Matevž Langus (Kamna Gorica, 1792 –
Ljubljana, 1855) je vsaj osemkrat naslikal podobo sv. Marije Magdalene.
Med ženskimi svetnicami je bila Marija Magdalena po pogostosti slikanja takoj za
materjo Marijo. Večina Langusovih upodobitev sledi ikonografski tradiciji, ki
je Mariji Magdaleni določila vlogo grešnice in spokornice. Znana so tri taka
njegova dela, na katerih je svetnico predstavil samostojno, vsaj petkrat pa jo
je vključil v mnogofiguralne prizore križanja ali Marijinega vnebovzetja.
Poznamo intimnejše izvedbe v olju in monumentalnejše v fresko tehniki ter
pripravljalne risbe z grafitom v skicirkah. Vse to kaže na močno zasidranost
svetničine podobe v Langusovem opusu, v različnih naročniških krogih in tudi v
splošni kolektivni zavesti prve polovice 19. stoletja.
V Narodni galeriji hranjena slika
Marije Magdalene (NG S191) iz leta 1846 je med Langusovimi upodobitvami skesane
grešnice najbolj emocionalno izpovedna. Zabuhel solzni obraz, v ekstazi rahlo
odprta usta, navzgor obrnjene oči in senzualno slikanje preko roke in dekolteja
razpuščenih las, nas spomnijo na Magdalenine podobe Guida Renija (1575–1642), bolonjskega baročnega slikarja.
Reni je izoblikoval značilni tip zamaknjene svetniške figure s pogledom, uprtim
v nebo, posebej vplivne so postale Marijine in Magdalenine upodobitve. V skladu
z navodili eksegetov protireformacije in s tridentinskim odlokom o svetih
podobah je prepoznal idealni ženski lik kot utelešenje lepote in popolnosti v
podobah Marije Magdalene. Naslikal je kakih ducat Magdaleninih podob. Vsem je
skupna idealizirana čutnost mlade svetnice, razlikujejo pa se v detajlih drže
rok, pogleda, izreza in ozadja. Renijeve Magdalene tako izražajo predano
molitev, poglobljeno kontemplacijo ali duhovno ekstazo.
Langusova galerijska slika Sv. Marija Magdalena se
kompozicijsko in barvno še najbolj naslanja na Renijevo sliko Sv. Magdalena v molitvi, ki je bila
do leta 1897 v pariškem Louvru, danes pa je hranjena v Muzeju lepih umetnosti v
Quimperju. Tako kot na Renijevi je tudi na Langusovi sliki Magdalena
predstavljena pred skalnim zavetjem, v naravi. Če je Renijeva Magdalena odeta v
sicer bogato nagubano, pa vendar preprosto ogrinjalo, je Langus svetnici
naslikal sodobna oblačila. S svetničinimi poudarjenimi solzami in pomenljivo
razprostrtimi lasmi je Langus stopnjeval čustveno izraznost do roba patetike in
sliki dodal več spokorniških konotacij. Od ustaljenih atributov je Magdaleni
naslikal lobanjo v desnici, kot opozorilo na minljivost, ter posodo za
maziljenje v ospredju na desni, v ozadju pa križ. Pogrešamo svetniški sij in
tudi sicer deluje Magdalenina podoba precej profano, kar daje misliti, da je
bila slika namenjena zasebni pobožnosti. Tak sklep podkrepi tudi primerjava s
strožje predstavljeno Magdaleno na Langusovi sliki, ki krasi menzo stranskega
oltarja v frančiškanski cerkvi sv. Jakoba v Kamniku. Za redovno,
pridigarsko okolje je bila primerna le spodobno oblečena svetničina podoba, ki
vključuje tudi nimb, knjigo in bič.
Obe omenjeni oljni sliki pa sta redukciji freske, ki jo je
Langus ok. leta 1841 naslikal v ladji župnijske cerkve sv. Martina v
Šmartnem pod Šmarno goro. Tamkajšnja celopostavna sv. Magdalena v
molitveni zamaknjenosti sredi skalnate pokrajine je osrednja figura
velikopotezno zasnovanega slikanega iluzionističnega oltarja. Freska sodi med
Langusova najzgodnejša tovrstna dela, ki jih je programsko podprl takratni
ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf (1782−1859) kot del strategije za
dosego cerkvene prenove. Ob posvetitvi šmarske cerkve leta 1841 je škof
finančno podprl prav fresko poslikave oltarjev. O pomembnosti naročila pričajo
tudi risbe v Langusovi skicirki NG G 137. V njej najdemo več kompozicijskih
skic in barvnih zabeležk, ki so bile slikarju v pomoč pri snovanju freske, pa
tudi obeh kasnejših oljnih slik sv. Magdalene.