Papež Leon XII. je leto 1825 razglasil kot sveto leto in
tako v Rim, zlasti v cerkev sv. Petra, pritegnil množice romarjev. Vrvež
jubilejnega leta in vtise iz večnega mesta nam je v svojih skicirkah ohranil
tudi Matevž Langus (1792–1855), ki se je v Rim odpravil 18. 9. 1824. Slikar se
je na Dunaju v zgodnjih dvajsetih letih seznanil z aktualnimi akademskimi, pa
tudi opozicijskimi smermi in se že tam navzel renesančnih slikarskih idealov
ter gojil spoštovanje do italijanskih mojstrov. V Rimu je na Langusovo
študijsko oblikovanje in kasnejšo slogovno usmeritev močno vplivala predvsem
Francoska akademija. Vodilo študija je bilo posnemanje antike in zgledovanje po
rimskih visokorenesančnih mojstrih, še zlasti po Rafaelu. Program je spodbujal
urjenje v risarski spretnosti.
Francoska akademija je svojim gojencem želela razodeti
predvsem veličino del renesančnih mojstrov. Študentje so imeli priložnost
poglabljati klasicistično znanje ob preučevanju originalnih visokorenesančnih
mojstrovin. Proces spoznavanja renesančnih umetnikov je temeljil na kopiranju
pomembnih del. Kopije so bile hkrati študije, s prerisovanjem naj bi gojenci
odkrivali renesančne zakonitosti, in replike renesančnih mojstrovin, ki so jih
redno odvažali v Pariz za opremo Versaillesa in drugih reprezentativnih
prostorov. Od slikarja se je pričakovalo, da bo do konca četrtega leta študija
izgotovil kopijo pomembne rimske umetnine, šele v zadnjem (petem) letniku pa
naj bi naslikal svojo lastno podobo, ki je seveda odsevala pridobljeno znanje.
Kopiranje renesančnih del je bilo tako pedagoško upravičeno: razumljeno je bilo
kot ustvarjalni proces, kot nujna priprava za kasnejše ustvarjanje historičnih
in biblijskih kompozicij.
Francoska akademija je dopuščala poleg rednih gojencev,
katerih šolski program in režim bivanja v ustanovi sta bila pod strožjim
nadzorom, tudi izredne učence. Risarskih vaj po modelih in odlitkih se je smel
udeleževati vsakdo v Rimu, brez slehernih formalnih pogojev, kar je znal izkoristiti tudi Langus.
»Božanski« Rafael je bil tudi Langusov glavni vzor v Rimu in
še kasneje. To dokazujejo njegove številne ohranjene sočasne risbe, v poznejšem
opusu pa zasledimo tudi oltarne slike in freske, ki jih je Langus kopiral ali
povzel po Rafaelu. V Rimu je naslikal oljno kopijo, ki jo hranimo v Narodni
galeriji. Predstavlja dopasno podobo muze, povzeto iz prizora Parnas, ki
jo najdemo na Rafaelovi freski v vatikanski papeški sobi Stanza della
Segnatura. Langus je kopiral del celopostavne figure, ki stoji levo od Apolona,
za Kaliopo, muzo epske poezije. V rokah drži masko, zato je muza tradicionalno
poimenovana kot Thalia, zaščitnica komedije.
Tudi v skicirkah najdemo risbe, posnete po Rafaelovih delih
v Stanzah. Iz Stanze della Segnatura je povzel prizor Izvirnega greha,
posebej natančno je risal Evino figuro, s kompozicije Moč, Resnica in
Zmernost je narisal sedečega angela s skrajne desne. S prizora Disputaje prerisal angela s knjigo, z iste freske je povzel mladeniča, ki se sklanja
čez balustrado v desnem kotu in figuralno skupino, zbrano v levem spodnjem
vogalu. Slednja je natančna študija svetlobe in izrazov. Ob skrbni risbi je
poudarjeno senčenje, izrazit je kontrast med izraznostjo starčevskega bradatega
in milino mladega obraza. V Stanza d’Eliodoro je s freske Izgon
Heliodorja iz templja prerisal klečečo žensko postavo iz ospredja na levi. V
Vatikanskih Loggiah je risal tudi figure s kompozicij Rafaelovih učencev, tako
figuri Eve in Boga iz prizora Stvarjenja in Boga očeta iz Stvarjenja živali.
Slednja risba je kolorirana, prav tako prerisana angelska trojica s fresko
poslikave v kapeli Chigi v cerkvi s. Maria della Pace.
Tri desetletja kasneje se je Langus v enem svojih zadnjih
del ponovno naslonil na Rafaela. V drugi stranski kapeli ljubljanske frančiškanske
cerkve je naslikal fresko, ki predstavlja Spremenjenje na gori
- prizor, ki ga je kopiral po Rafaelovi zadnji sliki. Ta je bila
po mnenju renesančnega pisca Vasarija »najslavnejša, najlepša in najsvetejša
slika«. Govorimo o znameniti sliki, v kateri je Rafael prvič v
zgodovini povezal dva ikonografska motiva, samo spremenjenje in motiv
obsedenega dečka, v kompoziciji, ki že napoveduje barok in so jo stoletja
občudovali, med drugim tudi Goethe, ki je zapisal: »Vse je povezano: spodaj
trpeči, pomoči potrebni ljudje, zgoraj dejavna in odrešujoča moč.« Rafaelovo
sliko je Langus lahko videl v živo v Rimu, množično pa je bila razširjena
zlasti preko grafičnih podob. Langus je fresko najbrž naslikal v letu, ki ga je
zaznamoval poguben izbruh kolere. Epidemija je bila usodna tudi za slikarja -
umrl je v noči z 20. na 21. oktober 1855, tik pred slovesno posvetitvijo fresk
v ljubljanski frančiškanski cerkvi.