Po skoraj osemdesetih letih smo po srečnem
naključju ponovno zagledali sliki Prestarjain Ptičarja, ki sta bili za sodobnega
človeka izgubljeni in nikoli videni. Poznani sta bili le po črno-belih
reprodukcijah v Steletovi Monumenta artis
Slovenicae II iz davnega leta 1938. Danes sta obe žanrski podobi, edini v
opusu Fortunata Berganta, na ogled v stalni zbirki Narodne galerije.
Zaradi črno-belih fotografij smo imeli napačen
vtis, da ima možak, ki drži v roki presto, kožno bolezen. Ogled slike Prestar v živo je razkril, da črne pike na
reprodukciji niso naslikane bradavice, temveč potemnele retuše na mestu
sanacije poškodb. Predrtine platna, ki so nastale v daljni preteklosti, so
posledica vandalizma. Preluknjano platno je v preteklosti s kapljicami voska zakrpal
kakšen slikar oz. slikar-restavrator, čez pa nanesel barvo, torej retušo. Sanacijo
teh poškodb lahko datiramo po letu 1850, zaradi uporabe pigmentov, ki pred tem
časom slikarjem niso bili na voljo.
Konservatorsko-restavratorski poseg v letu
2017 je načrtovala strokovna komisija.
Določitev, kakšno naj bi bilo "idealno
stanje umetnine", se je izkazala za problematično, saj tehnična dejstva in
naravoslovne analize ne odkrijejo dejanskih estetskih vrednosti, ki so
obstajale bodisi ob nastanku slike bodisi pred ali po kakšnem od poznejših
restavriranj slike. "Idealno stanje umetnine" je pogosto le predvidevanje,
abstraktna ideja, ki se uresniči na podlagi znanja in izkušenj posameznika ter
konsenza raznolikih mnenj znotraj strokovne komisije. V svoji najbolj
"čisti obliki" se manifestira z odstranitvijo vseh materialov, ki po
našem osebnem in strokovnem mnenju zakrivajo idealno. Takšno dejanje je
nepovratno, saj poleg materialne informacije odstranimo tudi estetsko,
tehnično, historično, edukativno in čustveno vrednost umetnine.
Strokovna komisija se je pri Prestarju odločila za nasprotni koncept
obravnave, ki sprejema umetnino "takšno kot je". Namesto
odstranjevanja spremenjenih materialov smo se odločili za minimalno dodajanje
materiala, namen pa je bil izboljšava strukturnih kvalitet in estetske
vrednosti umetnine. Ohranili smo stanje umetnine, ki se je porodila v letu
1761, vključno z vsemi spremembami originalnih in dodanih materialov, ki so se
zgodile do leta 2017. Odstranjena je bila zgolj površinska umazanija na zadnji
plasti laka. Spremembe, ki so nastale s staranjem, smo ohranili in jih
dopolnili le toliko, da smo podprli izvirnik, ga strukturno stabilizirali in
vzpostavili estetsko celoto. Čez staro retušo in preslikave smo nanesli novo
plast retuše, poškodbe laka pa dopolnili lokalno. Tovrstni pristop zahteva
temeljitejšo analizo stanja umetnine pred posegom in intenziven dialog
strokovne komisije, samo restavriranje pa več ustvarjalnosti, sodelovanja,
inovativnosti, interdisciplinarnosti, znanja ter tehnične podkovanosti.
Slika ostaja odprta za posege v prihodnosti
tako materialno kot "ideološko". Dodani materiali imajo visoko
stopnjo odstranljivosti in ne ovirajo odstranjevanja materialov, ki so bili
dodani v preteklosti. Z veliko gotovostjo pa lahko napovedujemo, da bo slika v
neki (morda ne tako oddaljeni) prihodnosti obravnavana znotraj koncepta
"idealnega stanja umetnine".