Brezčasni in dišeči šopki so sestavljeni iz cvetlic, ki
ne cvetijo istočasno. V mešani postavitvi so predpomladni teloh, pomladne
narcise in tulipani, majske šmarnice, lilije, potonike, junijske vrtnice,
nageljni, dalije in jasmin. V šopku na levi strani slike je nekaj cvetlic, ki
jim je do upodobljenega videza morala pomagati slikarjeva domišljija.
Tip šopkov, oblikovanje cvetja, navzočnost žuželk in ptic
kaže na zgledovanje pri italijanskih cvetličnih tihožitjih prve četrtine
17. stoletja. Navkljub italijanskemu izhodišču celoten vtis slike in
nekateri detajli kažejo na špansko šolo. Čeprav slikar ni znan in slog ni
dovolj značilen, da bi ga lahko povezovali s katerimkoli znanim slikarjem,
lahko ugotovimo, da v mnogočem spominja na tihožitja Juana van der Hamna y
Léona (1596–1631) in Pedra de Camprobína (1605−1674). Tihožitje izstopa z
dramatično osvetlitvijo in podrobno naslikanimi predmeti. Umetnikova
samozavestna uporaba chiaroscura omogoča silovite kontraste svetlobe in teme,
pri čemer tema postane prevladujoča značilnost slike in razkriva neposreden
vpliv tenebrističnega baroka. Tehnika je bila razvita za dodajanje
dramatičnosti in je pogosta v španskih baročnih slikah, to tihožitje pa predstavlja
formalne značilnosti, ki še ustrezajo prehodu med naturalizmom z začetka
17. stoletja in polnim barokom druge polovice tega stoletja.
Samostojno tihožitje je postalo pomembna slikarska zvrst
šele konec 16. in v začetku 17. stoletja, ko se je bolj ali manj istočasno
pojavilo na Nizozemskem, v Italiji in Španiji. Predvsem z revolucionarnimi deli
Michelangela Merisija da Caravaggia (1571−1610) so naslikani predmeti postali
nosilci pomena, njihova upodobitev in razporeditev pa predmet resne umetniške
presoje. Caravaggio je izjavil, da je enako težko naslikati tihožitje kot
slikati figure. Njegovo slavno tihožitje s konca 16. stoletja, na katerem
je naturalistično upodobil sadje v pleteni košari, je vzbudilo občudovanje in
posnemanje tako, da se vsaj en element, in to je pletena košara, redno pojavlja
pri njegovih posnemovalcih rimske in neapeljske slikarske šole. Caravaggio
upravičeno velja za očeta rimskega tihožitja, žanra, ki je bil v začetku
17. stoletja v povojih, daljnosežen pa je njegov vpliv na neapeljsko šolo.
V začetku 17. stoletja je Caravaggio kratek čas bival in ustvarjal v
Neaplju, takrat drugem največjem mestu v Evropi, za Parizom. Neapeljsko
kraljestvo je bilo v tem času španska kolonija, kar je omogočalo neposredno
izmenjavo najnovejših tokov v slikarstvu.
V Španiji je Juan Sánchez Cotán (1560−1627), Caravaggiov
sodobnik, slikal naturalistično natančne podobe sadja, zelenjave in nekaj
cvetja pred popolnoma črnim ozadjem v kamnitih okvirjih in v nadrealističnem
pridihu celotne kompozicije. Nekoliko drugače je bil veliki umetnik Juan van
der Hamen y Léon naklonjen temam, ki so ustrezale okusu njegovih kozmopolitskih
strank v dvornih krogih Madrida. Svoje kompozicije je polnil z eksotičnim
cvetjem, pecivom ter uvoženimi keramičnimi posodami in beneškim steklom.
Njegova dela odlikujejo briljantna jasnost izvedbe, čistost oblikovanja in
prečiščen opis detajlov. Slikarjev največji prispevek k španski baročni
umetnosti je bil njegov odmik od uveljavljenih simetričnih tihožitij v okenskih
okvirjih k novemu, asimetričnemu formatu, v katerem so predmeti naslikani na
kamnitih stopnicah ter podstavkih različnih dolžin in višin.
Španija je bila v tem času še vedno vodilna sila v
Evropi, ki je bila zaradi svojega političnega in gospodarskega pomena v stalnem
stiku z drugimi evropskimi silami, kot so italijanske države, Francija in
Nizozemska, in tako je prihajalo tudi do medsebojnega umetniškega vpliva.
V tem okolju so se politično nevtralna tihožitja
stilno in vsebinsko zelo hitro razvijala, saj so jih bogati naročniki zelo pogosto naročali za notranjo opremo svojih
dvorcev. Tihožitja pa so postala tudi odlično darilo.