Izidor Cankar je leta 1924 katalogiziral in objavil konvolut
risb Janeza Potočnika, ki jih je Simon Ogrin leta 1923 ali nekaj prej poklonil
Narodni galeriji. Očitno pa Potočnikovih risb v sangvini in sepiji, ki jih je
hranil Narodni muzej, Cankar ni poznal, niti risb ekspresivnih glav iz Državne
obrtne šole, ki so po letu 1945 prišle v zbirko Narodne galerije. Celoten
tridelni fond je veliko bolj zgovoren in nam Potočnikovo delo pokaže v drugačni
luči. Izidor Cankar je poznal samo risbe po antični in baročni plastiki, ki naj
bi jih Potočnik risal po grafičnih predlogah, druge pa so nastale tudi po živem
modelu. Med njimi je Cankar imel odrezano risbo moškega akta z rdečo kredo samo
za vzorec na hrbtu glave orientalca s turbanom. Zavrnil je vsako možnost, da bi
Potočnik študiral na Dunaju, ker Potočnika v univerzitetnih matrikulah ni bilo
najti.
Po Ogrinovem pričanju ocenjujemo, da so risbe prišle na trg
pred letom 1870, verjetno iz Potočnikove zapuščine po smrti leta 1834. Dve sta
datirani z letnico 1776, med njimi pa je tudi Portret Michelangela Zoisa, ki je umrl 27. avgusta 1777. Gledana
kot celota, nam zbirka kaže velik kvalitetni razpon in kurikularno širino, ki
zajema program akademije vseh osmih semestrov, ki pa jih je nadarjen študent
lahko obvladal hitreje. Od glav in antične plastike je podpisan samo Belvederski torzo. Ob predpostavki, da
nesignirane risbe v večini vendarle lahko pripišemo Potočniku, so risbe glav,
antične plastike in aktov na grundiranem papirju (prav tako Portret Michelangela Zoisa) nastale pred
1776, ekspresivne glave in akti v Narodnem muzeju pa od 1776 naprej. Če celoten
fond razumemo kot dokument študijskega procesa, bi ta trajal od 1774 do 1778
ali celo 1780, ko je Potočnik nastopil samostojno slikarsko pot.
Toda v kateri instituciji bi Janez Potočnik lahko pridobil
takšno znanje, če ne na Dunaju? Še posebej ekspresivne glave kažejo disciplino
graverskega dleta, ki začne črto iz debeline lasu, jo nabrekne in jo spet iztanjša
v lasno debelino, pomnoženo v diagonalno križajočih se mrežnih vzorcih. Predloge
za ekspresivne glave in večino aktov lahko pripišemo Jakobu Mathiasu
Schmutzerju (1733−1811), v Parizu vzgojenemu grafiku in ustanovitelju Grafične
in risarske šole na Dunaju (1767), ki so jo 1772 inkorporirali v Akademijo.
Identificirane predloge so datirane od 1767 (Portret sabljaškega mojstra Freiheita) do akta iz leta 1776, ki bi
Potočnikovo veščino postavil na začetek druge polovice kurikuluma.
Schmutzerjeve glave in akti so risani na ročno izdelan papir z vodnim znakom,
ki ga prepoznamo na papirju akta v Muzeju za umetno obrt na Dunaju. Predvsem
materialna plat risb kaže na zavod z doslednim akademskim kurikulom, ki ga na
Kranjskem ni mogoče najti.
Ko smo že napravili piko pod pričujočo predstavitev, je z
Akademie der bildenden Künste na Dunaju prišlo sporočilo, da je v
univerzitetnem arhivu Grafične akademije (inkorporirane 1772) v matrikulah za
leto 1775 dejansko vpisan Johann
Pototschnigk in ne Johann Pogatschnig.