Narodna galerija
in Gemäldegalerie na razstavi v središču mesta Dachau, nedaleč od Münchna,
predstavljata zveze med slovenskimi umetniki in tem mestom, ki je tekom prve
polovice 20. stoletja zaradi političnih dogodkov popolnoma spremenilo svoj
sloves. Na začetku preteklega stoletja je bil namreč Dachau umetniška kolonija
Aten na reki Isar, kakor so imenovali München ob koncu 19. stoletja. Tu so ustvarjali
nemški modernisti, ki so močno vplivali na drugo generacijo slovenskih
realistov in osrednje slovenske impresioniste. Ob reki Amper, ki teče skozi
mesto, je slikal Matija Jama, Matej Sternen pa je ostajal v stiku z dachauskim
sošolcem iz münchenske slikarske šole Antona Ažbeta. Povsem drugačno izkušnjo je
imela z Dachauom generacija umetnikov, ki je zorela v času druge svetovne
vojne, saj so bili številni internirani v koncentracijskem taborišču, ki so ga
nacisti poleg mesta odprli takoj po prevzemu oblasti leta 1933.
Razstava in
spremljajoči katalog zato naslavljata obe, na videz nepovezani, zgodbi in
predstavljata tako slogovni kot zgodovinski vpliv mesta na slovensko
modernistično slikarstvo. Na razstavi so v treh sklopih s 44 slikami predstavljeni
slovenski umetniki, v stalni zbirki Gemäldegalerie Dachau nadstropje nižje pa so
izpostavljeni münchenski in dachauski umetniki, ki jih povezujemo s slovenskimi.
Predstavljeni so
realistični slikarji druge generacije, ki so živeli in ustvarjali v Münchnu.
Anton Ažbe je v ulici Georgenstrasse leta 1891 odprl slikarsko šolo, ki je
kmalu postala priljubljeno zbirališče bodočih modernističnih mojstrov, kot so bili
Aleksej Javlenski, Marianna von Werefkin in Vasilij Kandinski. Ažbe je sicer
vztrajal, da morajo njegovi učenci usvojiti tehnične in obrtne spretnosti, nato
pa jim je dal prostor za lastno eksperimentiranje in razvoj individualnih
slogov. Ivana Kobilca je v Münchnu študirala in ustvarjala kar deset let,
najprej pod mentorstvom Aloisa Erdtelta. Tu je (vsaj) zasnovala nekatera svoja
najbolj znana dela, tudi po zgledu pomembnih nemških modernistov Wilhelma Leibla,
Fritza von Uhdeja in Maxa Liebermanna, ki predstavljajo prelom z akademskimi
temnimi, zemeljskimi toni. Vsi trije so bili povezani tudi z Dachauom, kjer so
ustvarjali. Ažbeta, Kobilco in bodoče impresioniste je povezovalo druženje s
Ferdom Veselom, ki je z Dunaja prišel v München na akademijo in si tu delil
atelje tako s Kobilco kot z Jakopičem.
Glavi predstavniki
slovenskega impresionizma, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej
Sternen, so v München sicer prihajali posamično, a konec leta 1899 so se za
nekaj mesecev vsi skupaj zbrali v tem mestu. Že naslednje leto so se
predstavili na Prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, nato leta 1902 na
drugi in leta 1904 še na Dunaju. S francoskimi impresionisti so slovenski
umetniki lahko prihajali v stik že od leta 1891 na razstavah v Münchnu, saj so
bili ti del vsakoletnih razstav tako v Glaspalastu kot na razstavah münchenske
secesije, ki sta jo leta 1892 pomagala sprožiti tako Fritz von Uhde kot
Heinrich von Zügel, ki je v Dachauu slikal že v osemdesetih letih, leta 1895 pa
je postal tudi profesor na akademiji. V münchenskem okolju, ki je spodbujal
eksperimentiranje, so se slovenski slikarji zgledovali po nemških sodobnikih, na
primer Sternen po Lovisu Corinthu, Leu Putzu in Ludwigu Dillu, ki je skupaj z
vplivnim teoretikom in slikarjem Adolfom Hölzlom ter Arthurjem Langhammerjem
predstavljal jedro dachauske umetniške kolonije okoli leta 1900.
Zadnji del razstave
je posvečen Zoranu Mušiču in njegovim eksistencialnim motivom, na katere je
vplivalo slikarjevo šestmesečno ujetništvo v dachauskem taborišču; njegovo
življenje je bilo tudi sicer povezano z večino družbenopolitičnih pretresov 20.
stoletja. Dachau je bil kot bukolično, umetnosti posvečeno mesto, pravzaprav
primerno interesno območje tudi zaradi svoje simbolike: usmerjeno nasilje, ki
je temeljilo na perverzni interpretaciji evolucije, naj bi bilo sposobno
poustvariti izgubljeni raj. Mušič nas tako ne le v svojem ciklu Nismo poslednji sooči s tem prepadom,
saj za estetskimi, meditativnimi motivi skal, rastlin, stavb, pristaniških luk
in gorovij čutimo nelagodje, grozo in opozorilo, ki je na žalost aktualno še
danes.