Naravoslovne raziskave postajajo v umetnostnih muzejih vse večja nujnost pri raziskovanju predmetov. Ne morejo nam zagotoviti objektivnega atribucijskega orodja - čeprav je javnost še vedno pripravljena verjeti prav nasprotno - lahko pa nam olajšajo organizacijo argumentov zanjo. Vendar je atribucija samo ena od nalog našega raziskovalnega dela in med njimi ne nujno najpomembnejša. Informacije, ki nam jih zagotovijo naravoslovne raziskave, so odvisne predvsem od razumevanja njihovih možnosti in od vprašanj, ki jih moramo gradivu znati zastavljati. Eden od najplodnejših strokovnih prispevkov na tem področju je v zadnjem času opravljeno delo na nekaterih najpomembnejših Petkovškovih slikah. Raziskovalno nalogo je zastavil Sergej Kapus, izpeljali pa smo jo s sodelovanjem Restavratorskega centra, kjer je raziskave opravil Ivo Nemec, in naše ustanove. Kapus je izsledke že uporabil v svoji študiji, ki je pred kratkim izšla v založbi Moderne galerije kot samostojna študija.
Nesoglasja o Petkovškovi slikarski kompetenci so stara in nam prikličejo v spomin javno polemiko iz polpreteklega časa, v kateri ni manjkalo netaktnih podmen. Nenadnost Jakopičevega odkritja do 1910 neznanega slikarja in Petkovškov komaj obstoječi opus sta vedno potlačila številna vprašanja, na katera ni bilo mogoče odločno odgovoriti. Radiografski posnetki in stratigrafske analize pri vrsti njegovih del so pripomogle k vsebinskemu premisleku problematike in k zanesljivejši sodbi. Z njihovo pomočjo je Sergej Kapus lahko utemeljil svojo tezo, da je referenčni okvir Petkovškovega slikarstva salonska, uradna umetnost v Parizu v osemdesetih letih 19. stoletja. To pa pomeni bistveno drugačen sistem kriterijev za ugotavljanje Petkovškove slikarske kompetence in uspeha, kot je tisti, ki so ga naši umetnostni zgodovinarji uporabljali doslej.
Naravoslovne raziskave so omogočile ureditev zgodovinske evidence. V tistem, v čemer so Petkovškovi sodobniki videli nedoraslost zanje veljavnim standardom, je Jakopič skoraj dve desetletji pozneje prepoznal kvaliteto. To mu je omogočil predrugačen estetski nazor, ki je izvedbene poenostavitve in nerodnosti vzpostavil kot intenco, da bi podčrtal neposrednost, pristnost in nekonvencionalnost umetniškega izraza. Motivirala pa ga je potreba po predhodnikih, pojavih, ki so bili sorodni Jakopičevemu lastnemu samemu prepričanju in delu. To duhovno sorodnost je Jakopič v Epilogu k jubilejni umetniški razstavi leta 1910 sam označil kot "prežetost z vročim sokom življenja." Na ta način se je mogel oddaljiti od primerjave s slikarsko prakso Ažbeta kot učitelja, ki je s svojo ateljejsko izpiljenostjo lahko izzivala neprijetna vprašanja o slikarski kompetenci pri mlajših, modernih slikarjih tako dolgo, dokler se modernistična estetika ni udomačila tudi pri nas.
Kljub vsemu Petkovšek ne izgublja svojega zgodovinskega položaja v razvoju naše umetnosti. Skoraj celo stoletje smo ga razumevali tako kot ga je predstavil Jakopič, kar se odraža tudi v recepciji njegovih del med našimi slikarji 20. stoletja. Ne moremo mu priznati intence v vseh tistih značilnostih, ki jih je poznejše ubesedovanje odkrivalo v njegovih delih, predstavlja pa projekcijo vrednot poznejših generacij, ki je vodila njihove lastne interese. Zato Petkovšku ostaja tisto, kar je v zgodovini najpomembnejše: seminalnost, posledičnost - vrednota, na kateri je mlajša generacija utemeljevala svoj umetniški kredo.
Avtorja razstave
Sergej Kapus, Ivo Nemec
Koordinacija razstave
Marja Lorenčak
Postavitev razstave
Štefan Hauko
21. januar–28. februar 1999
Narodna galerija, novo krilo
Puharjeva 9
1000 Ljubljana, Slovenija