Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Razstave
17. december 2003–8. februar 2004

Prostor čutov

Christop Steidl Porenta

Osnovna ideja projekta je ustvariti prostor, kjer dovršene oblike predmetov obiskovalca popeljejo v stanje zavesti, v katerem se utrinjajo nove ideje, misli uravnovesijo in sprejmejo prostor kot dimenzijo lepote. Sam objekt je izdelan v kombinaciji zlatarskih, srebrokovaških, kiparskih in slikarskih tehnik. Množica detajlov, ki se ob površnem ogledu lahko izgubijo, je ujeta v makro fotografijah Andreja Blatnika.

Predstavitev idejnega koncepta

Objekt "Prostor čutov" sem zasnoval kot okvir, v katerega rad vstopim in kjer se počutim v harmoniji s svetom znotraj in zunaj mene. Komunikacijo z notranjim svetom vzpostavljam preko senzornih kanalov: vida, tipa, sluha, okusa in vonja. Ko me zavetje prostora uravnovesi in sem zmožen komunicirati z dogajanjem znotraj moje zavesti se lahko obrnem navzven v svet, ki me opazuje in lahko komuniciram z njim tak, kakršen sem v resnici. V prostoru, školjki, ki me obdaja, je zame zelo pomembno uravnoteženo sozvočje oblik, barv in materialov. Vse oblike so organske in temeljijo na naravni značilnosti, da je vsak detajl, katerikoli izrez celote še vedno popolno oblikovan. Številni materiali, ki sem jih uporabil (različne kovine, po izgledu in energiji popolnoma različni kamni, les, usnje, steklo) so natančno premišljeni, da med seboj harmonizirajo in eden drugega ne anulirajo. Prevladujoča oranžno zelena barva asociira na tako različni, za življenje pa nujni energiji žerjavice in svežine klorofila ter iz njega izhajajočega kisika. Predmeti, s katerimi sem napolnil prostor služijo vsak svojemu namenu, asociaciji. Krilati stol je simbol lebdenja duha, ki ga začutim, ko sem vzpostavil komunikacijo s svojo notranjostjo. Zaslon kril ustvarja zavetje, hrbet je prost pred zunanjimi vplivi. Miza je s krempljastimi nogami vsidrana v zemljo. Mizna plošča predstavlja most, po katerem poteka komunikacija z zunanjim svetom. Predmeti na mizi so stična točka med mojo podzavestjo in vplivi iz okolja. Pladenj za hrano in jedilni pribor odprejo čutne poti, asociacijo vonja in okusa. Kontrasti oblik na njih- na enem koncu zašiljena ostrina, na drugem mehkoba brušenega kamna in zaokroženost ročaja, vzdramijo občutek tipa. Čaša iz školjke nautilus, rojene v morskih globinah, vnaša element tekočine. Oljenka sveti z lučjo, ki daruje življenje. Peščena ura predstavlja neizbežno dimenzijo časa, ki pa ga tudi materialno relativizira s tem, da jo lahko obrnemo, kot lahko v mislih obrnemo tok časa. Preciznost izdelave v podrobnosti in dorečenost oblik, ki sta temelj celotnega objekta, ne smeta ostati neopažena. S tem namenom se je razstavi objekta pridružil Andrej Blatnik, ki je v prefinjeno makro fotografijo ujel nekaj bistvenih izsekov objekta.

Zgodba o zlatarskih, srebrokovaških, kiparskih, slikarskih tehnikah in materialih

Pano tehnike in materiali

Z nogami iz pozlačene kovane medenine je prikrempljala miza. Njena lesena plošča, poslikana z oljnimi barvami, skriva v oljni tehniki poslikano steklo očesa. Svetloba prihaja iz pozlačene vlečene medenine, barva jo steklo in v kovino vgrajeni stekleni kamni. S stabilno nogo iz pozlačenega ulitega brona in srebra stoji na mizi čaša. V njo se je ujel polž nautilus, ki ponuja pijačo v družbi petinšestdesetih različnih dragih kamnov. Pesek mezi skozi stekleno peščeno uro. Krogla močvirskega ahata jo obrača v ogrodju iz kovane pozlačene medenine z vdelanimi dragimi kamni, kameno strelo in granati. Odtisi kovaškega kladiva so vidni na srebrnem pladnju in kremplji še vedno oklepajo kameno strelo in nebrušene cirkonije. Ostrino rezila jedilnega pribora mehča pozlata na zaobljenih kovanih srebrnih ročajih in redčijo jo akvamarini.  Pozlačene bronaste noge so zasidrale krilati stol, ki prhuta v oljnih barvah in pozlati. Naša glava se nasloni na pozlačeno kozje usnje.

Srebrokovaštvo in zlatarstvo

Srebrokovaštvo in zlatarstvo sta metodi oblikovanja izdelkov iz plemenitih in nekaterih barvnih kovin. Obsegata številne tehnike ročnega dela, ki so malo znane, saj jih v zadnjem času izpodriva industrija. Najpomembnejša razlika med ročno in industrijsko oblikovanimi izdelki, kosi nakita ali večjimi uporabni predmeti je individualnost ročno narejenega. Tu ne gre za rustikalnost, ki jo radi povezujemo z ročno narejenimi izdelki, nasprotno, vse tehnike zahtevajo poleg velike natančnosti izdelovalca tudi občutek za estetiko, oblikovanje in nadarjenost, da se vživi v uporabnika izdelka. Velika večina izdelkov je namreč narejena samo enkrat in za določenega človeka in vsebuje njemu primerno osebno noto. V nasprotju s tem je večina zlatarskih izdelkov, s katerimi je preplavljen tudi slovenski trg produkt masovne proizvodnje, pri kateri ne moremo govoriti o individualnosti.

Zlatarstvo obsega predvsem izdelovanje nakita. Zlatar večinoma dela sede za delovno mizo, miniaturne delčke žlahtne kovine žaga, pili in spajka. Dragi kamni, ki jih vdeluje v nakit, lahko rabijo za osnovo, okrog katere je kos nakita le okvir (juvelirski izdelki) ali pa so le barvni ali svetlobni dodatek, ki dopolnjuje izrazno moč izdelka. Nakit, izdelan v manjših ali večjih serijah, je ulit, v tem primeru zlatar najprej oblikuje model iz voska.

Srebrokovač dela stoje, s kladivi in na nakovalih, ki jih izdela za vsak kos posebej, kuje pločevino, dokler ne dobi želene oblike. Posamezne kose tako oblikovane pločevine zvari ali spajka v dokončen izdelek. Materiali, ki jih uporablja, so največkrat srebro, baker ali medenina. Po potrebi končni izdelek pozlati. Srebrokovači najbolj pogosto izdelujejo večje uporabne predmete sakralne (kelihi, monstrance, relikviariji,…) ali profane narave (reliefi, kipi, pladnji, unikatna svetila, jedilni in okrasni pribor, čaše in kupe…).

Srebrokovaštvo bi lahko opredelili kot eno izmed kiparskih tehnik. V preteklosti so zlatarji in srebrokovači morali najprej odlično obvladati kiparske tehnike (Cellini, Michelagelo). Še pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji kar nekaj srebrokovaških delavnic. Po vojni še je tradicija srebrokovaštva pri nas izgubila, deloma so jo nadomestile polindustrijske pasarske delavnice. Tudi na tem področju so individualne dosežke izpodrinili izdelki masovne proizvodnje.

Christoph Steidl Porenta

Avtor
Christoph Steidl Porenta

Izvedba
Christoph Steidl Porenta, Martina Obid

Poslikava
Antonia Schwarz

Fotografija
Andrej Blatnik

Postavitev razstave
Christoph Steidl Porenta, Andrej Blatnik, Martina Obid

Izvedba
Tehnična ekipa Narodne galerije

Sponzorji
Zavarovalnica Triglav d.d., Futura DDB d.o.o., Tiskarna Tipos s.p., Foto Tabor s.p., Okvirji Vidmar s.p.

17. december 2003–8. februar 2004
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana