Janez Potočnik (1749–1834)

Janez Potočnik je v zgodovini naše umetnosti med generacijo baročnih slikarjev in generacijo predstavnikov romantike oz. bidermajerja svojevrstna uganka. Glede na to, da se ne uvršča med slikarje Layerjevega kroga v Kranju, bo v Potočnikovem delu bržčas treba še naprej iskati potrditve neposrednejšega nasledstva baročne tradicije, katere zadnji predstavnik v Ljubljani je bil Anton Cebej. Pomen Potočnikovega slikarstva sloni predvsem na meščanskem portretu, čeprav so njegove prve podobe vzpenjajočega se srednjega razreda shematične, precej okorne v izvedbi in naslikane brez posebne ustvarjalne domiselnosti. Doslej je veljalo, da je kvaliteta v Potočnikovem dokaj obsežnem opusu postopoma pešala, kar so pisci povezovali z njegovo prizadetostjo, saj je veljal za gluhonemega. Za njim ostaja sveženj akademijskih risb, ohranjenih v Narodni galeriji in Narodnem muzeju Slovenije, ki izstopajo po svoji ambicioznosti. Starejši avtorji so poročali, da je Potočnik študiral na dunajski akademiji, Izidor Cankar in Viktor Steska pa nista mogla najti zanesljive potrditve za to, zato je Cankar mislil, da so risbe nastale na Kranjskem.

Izidorja Cankarja je zavedlo napačno branje priimka v matrikuli dunajske akademije za leto 1775, ki so ga brali kot Pogatshnigk in ne Pototschnigk, slikar. Ta popravek zdaj potrjuje, da je bil Potočnik vpisan na Akademijo upodabljajočih umetnosti na Dunaju vsaj v akademskem letu 1775 in 1776, ko je datiral dve risbi. Še več, med ohranjenimi risbami je skoraj polovica risanih po predlogah Jakoba Matthiasa Schmutzerja (1733–1811), direktorja Bakrorezne in risarske šole (Kupferstecherakademie), ki so jo leta 1772 integrirali akademiji. Schmutzer je tudi po tem kot direktor odločal o sprejemu kandidatov, imel pa je sam dva slepa otroka in morda zato več sočutja do nemega slikarja, zato je bil zelo verjetno njegov mentor. O stopnji Potočnikove gluhonemosti je izrazil pomisleke že Cankar. Potočnik je namreč znal pisati, saj so doma imeli domačega učitelja, že pred študijem pa se je nekje na Kranjskem usposobil za slikarja. Podpisal in večinoma tudi datiral je polovico več kot sto do danes evidentiranih del.

Med 1772 in 1778 je na univerzi študiral pravo tudi Janezov mlajši brat Jožef, ki je verjetno na Dunaju skrbel za brata. Vendar je Janez ostal na Dunaju samo dva semestra. Razloga za to sta lahko dva. Študente, ki po prvem letu niso izpolnili pričakovanj, so odslovili. Septembra leta 1776 pa je umrl oče Gašper Potočnik, kar je verjetno toliko vplivalo na družinske dohodke, da dveh študentov na Dunaju niso mogli vzdrževati.

Primerjava s Schmutzerjevimi predlogami kaže Potočnikovo spretnost pri kopiranju, medtem ko je pri risanju po živem modelu bolj negotov. Takšen se izkaže tudi kasneje pri svojem slikarskem delu. Tam, kjer se je oprl na konkretno predlogo, je bil precej učinkovitejši kot v samostojnih kompozicijah. Te vrste dvojnost lahko zasledujemo v njegovem delu od vsega začetka. Predloge baročnih predhodnikov so postopno izgubljale svojo aktualnost, ki je Potočnik ni mogel nadoknaditi z lastno inventivnostjo. Skopi biografski podatki kljub temu kažejo, da je živel v Ljubljani kot samostojen slikar, skrbel je za ostarelo mater in sestro, ki je vodila njegovo gospodinjstvo in je umrla na istem naslovu štirinajst let za njim. Sveženj Potočnikovih akademijskih risb je zgodovinsko pričevalen, v naši dediščini izjemen po obsegu in ambiciji, a je ostal brez konkretnega vpliva na slikarjevo delo, kot je ugotavljal že Izidor Cankar.

Razstava obsega 58 risb, dve olji na platnu in en akvarel.

Avtor razstave
Andrej Smrekar

Vodja projekta
Katra Meke

Restavratorsko-konservatorska priprava del za razstavo
Tina Buh

Postavitev razstave
Andrej Smrekar, Matic Tršar

Umetnine sta posodila
Narodna galerija
Narodni muzej Slovenije

Razstavo sta omogočila

14. december 2023–17. marec 2024
Narodna galerija
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana