Muzeji, ki varujejo in predstavljajo starejšo
likovno umetnost, se večkrat srečujejo z občinstvi, ki muzejskih zbirk ne
povezujejo s sodobnim svetom. Med najbolj zahtevnimi obiskovalci
so najstniki, katerih večina o muzejih
nima mnenja ali pa je njihovo mnenje odklonilno.
Glavni cilj projekta
HearMe je bil prekiniti to nerazumevanje in bolje povezati mlade in muzejske
zbirke. V bistvu je HearMe nov pristop k sodelovanju med najstniki in muzeji.
Njegov glavni rezultat je delavnica PrisluhniMi oziroma nabor pristopov, ki jih
je mogoče prilagoditi različnim muzejskim okoljem in točno določenim kulturnim
in družbenim dejavnikom. Delavnica združuje več metod, med drugim odprto
različico LEGO® Serious Play®, aktualiziran pogovor o umetnosti, igrifikacijo in
oblikovalsko razmišljanje.
Projekt je s podporo podprograma Kultura ustvarjalne Evrope povezal štiri
partnerje iz Slovenije, Avstrije, Srbije in Španije. Trije muzeji, Narodna
galerija iz Ljubljane, Umetnostnozgodovinski muzej z Dunaja in Galerija Matice
srbske iz Novega Sada, in inštitut za socialno podjetništvo ISES iz A Coruñe,
so v 17 mesecih razvili in preizkusili interaktivno metodologijo sodelovanja
med mladimi in muzeji.
V projektu je na več kot 665 delavnicah sodelovalo 8942 osnovno- in
srednješolcev, 630 učiteljev, 150 študentov, 119 strokovnjakov za kulturo, 169
šol in 41 kulturnih ustanov iz 8 držav. Triindvajset vodij delavnic (imenovali
smo jih mentorji) je skupaj preživelo ok. 2000 ur na mladinskih delavnicah in
do 80 ur na usposabljanjih (razvoj osnovnega koncepta v Ljubljani, hospitacije
in zaključna konferenca na Dunaju).
V Narodni galeriji so udeleženci mladinskih delavnic med drugim spoznavali
stalno zbirko Zorana Mušiča. Med nalogami so udeleženci primerjali
lastno subjektivno razmišljanje z razmišljanjem in izkušnjam nekoga drugega.
Vživeti so se morali v dela umetnika, ki ga niso poznali. Miselni eksperiment
so videli še v zgodovinski luči. Skupaj z preostalimi udeleženci so nato
poustvarili mrežo čustev in praktičnih predlogov, ki nam pomagajo pri spoprijemanju
z življenjskimi travmami.
Stalna razstava Zorana Mušiče je čustveno najzahtevnejši del galerijske
stalne zbirke. Dijaki, ki umetnika povečini ne poznajo in ki se jim 20.
stoletje zdi oddaljeno, so med interaktivnimi delavnicami spoznali ne le
vzporednice med seboj in slikarjevim življenjem, temveč tudi nadčasovne ideje v
Mušičevemu ustvarjanju: umetnost kot oblika spomina, vidne posledice nevidnega
nasilja in, ključno, sobivanje lepote in bolečine.