Knjiga je bila za Slovence vse od Primoža Trubarja in
do konca 20. stoletja ter prodora novih medijev temeljni znak kulturne
prepoznavnosti. Pesnik ali pisatelj se je navadno uveljavil šele takrat, ko je
iz tiskarne prišla njegova knjiga. Podobno so postali bolj prepoznavni slikarji
in drugi umetniki, ko so dobili svoje monografije. Le redki likovniki v
Sloveniji pa imajo več kot dvesto katalogov svojih razstav, ki so jih
pripravili in predstavili različni avtorji.
Različni oblastniki so se zavedali kulturne in
simbolne vrednosti ter moči natisnjenih besed in slik. Zato so knjige uvrščali
na sezname prepovedanih, jih zažigali ali vozili v mline papirnic. Takšno usodo
so imeli tiski protestantov, slovenske knjige pod fašizmom, katalogi Neodvisnih
v mariborskih knjižnicah med drugo svetovno vojno ali reprodukcije slike Jabolka Zorana Mušiča za knjigo Slovenski slikarji po vojni.
Narodna in univerzitetna knjižnica skrbno zbira knjige
naših pisateljev in pesnikov, vključno z njihovimi prevodi. Manj sreče imajo katalogi
vrhunskih umetnikov, o katerih pišejo po vsem svetu. Do danes je seznam
katalogov samostojnih razstav samo pri Zoranu Mušiču narasel na več kot 250
enot. Osrednja slovenska knjižnica jih je zbrala okoli 60. Da bi ljubitelje
knjig, slikarja in njegovega dela spomnili na raznoliko pisanje o umetniku, na
reproduciranje umetnin in izzive za grafično oblikovanje, smo ob tokratni
obletnici rojstva Zorana Mušiča pripravili razstavo 111 katalogov, manj kot
polovice znanih knjig o njem.
Umetnik slovenskega rodu je bil velik ljubitelj knjig.
Starši, učitelji in prijatelji, v mladosti Milan Kajč, Radivoj Rehar ter
Vitomil Zupan, so ga usmerjali k branju. Že zgodaj je bil znan kupec v
mariborskih, ljubljanskih in zagrebških knjigarnah, kamor je zahajal pod vplivom
profesorja Ljuba Babića in učiteljevega prijatelja Miroslava Krleže. V pariškem
obdobju se je redno srečeval z urednikom založbe Gallimard Georgesom
Lambrichsom. Mušič je vse življenje bral v številnih jezikih. Med knjigami so
bile tudi slovenske, kakor pričajo knjižne police v beneškem ateljeju, kjer je
ob likovnih monografijah hranil tudi Slovar
slovenskega knjižnega jezika pa poezijo Paula Celana in romane Ismaila
Kadareja. Celo v najtežjih dneh svojega življenja, v taborišču Dachau, je iskal
navdih v knjigi in v žep shranil knjižico Rembrandtovih risb iz zbirke Insel-Bücherei. Ta knjiga ga je
spremljala do smrti.
Ponosen je bil na izbrane tiskane kataloge razstav,
posebej samostojnih in tistih, ki so pomenili nove stopnje njegove
prepoznavnosti v svetu likovnosti. Zanj so pisali Kosme de Barañano, Jean
Bouret, Tomaž Brejc, Jean Clair, Jean Grenier, Zoran Kržišnik, Giuseppe
Mazzariol, Michael Peppiatt. Vseh katalogov, v katerih so na dražbah,
skupinskih ali samostojnih razstavah med ljubitelje razširili podobe njegovih
grafik, risb in slik, ni zabeležil nihče. Prav tako ne knjig, ki jih je
ilustriral ali zanje podaril reprodukcije svojih del.
Pomemben popis 176 katalogov samostojnih razstav,
natisnjenih do umetnikove smrti, je pripravila Katia Toso za predstavitev
zbirke Lie in Maurizia Zaneija leta 2005. Spisek so dopolnjevali Hervé Bordas s
popisom grafičnih map in avtorji razstav v Sloveniji.
Izbrani katalogi v vitrinah so iz knjižnic Narodne in
Moderne galerije, Oddelka za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske
fakultete, nekateri še iz zasebnih knjižnic Vande Mušič in Gojka Zupana.
Dodatno so predstavljeni vsi skromni katalogi, tudi skupinskih razstav z
Zoranom Mušičem iz časa pred letom 1945. Sledijo jim raznolike in najbolj
reprezentativne knjige povojnega obdobja iz različnih držav, vse do zadnjega
bibliofilskega kataloga Galerije Zala, natisnjenega leta 2019. Ogled katalogov
je nova spodbuda za obisk stalne razstave Mušičevih del v Narodni galeriji,
njegovih umetnin v Moderni galeriji ali grafik v Dobrovem.