V prihajajočem juniju se izteče
pomlad, sledijo pa mu topli poletni meseci, ki modernemu človeku prinašajo
misel na zasluženi oddih in kratkočasne aktivnosti na prostem.
Slika s tremi razgaljenimi
dečki (putti), ki so v obliki piramide postavljeni v sončno pokrajino,
predstavlja poletje. Grablje, srp in kosa nakazujejo na postorjena nujna
opravila tega letnega časa – košnjo in žetev, dozorelo žito pa je skrbno
povezano v snope. Slika je pripisana beneškemu slikarju Giuliu Carpioniju
(1613–1675), ki se je slikarstva izučil pri Tizianovem nasledniku Alessandru
Varotariju (1588–1649), imenovanem Padovanino. Po obisku Bergama je nanj
vplivalo tudi lombardsko slikarstvo in kasneje še caravaggisti. Njegov opus je
precej raznolik. Slikal je oltarne slike, delal v fresko tehniki in se v poznem
obdobju ukvarjal tudi z jedkanico. Najbolj znan pa je po alegoričnih prizorih,
mitoloških podobah in bakanalijah.
V likovni umetnosti so
upodobitve naravnih ciklov zelo pogoste. Štirje letni časi so bili skupaj z
dvanajsterimi meseci, štirimi elementi in petimi čuti del obvezne opreme
plemiških domov. Tako kot druge neoprijemljive ideje in pojave lahko letne čase
predstavljajo človeške figure (personifikacije). Poletje tako pogosto srečujemo
v podobi boginje žetve Cerere ali koketno razgaljenih žensk, obdanih s
cvetlicami. Med prav posebnimi upodobitvami lahko omenimo tudi fantastične
moške glave Giuseppeja Arcimbolda (1527–1593), ki so sestavljene iz pridelkov, značilnih
za določen letni čas.
Na drugi strani lahko na
upodobitvah opazujemo tipična sezonska opravila. Bogato ilustrirani koledarski
meseci Sijajnega horarija vojvode Berryjskega v juniju prikazujejo
košnjo, grabljenje in postavljanje kopic sena, v juliju žetev pšenice in
striženje ovac, v avgustu pa povezovanje v snope, kopanje v reki in
odpravljanje na lov s sokoli. Enaka opravila (žetev in striženje ovac) se pojavljajo
tudi na upodobitvah drugih umetnikov, npr. pri Jacopu Bassanu in Pietru Brueghlu
ml. V času baročne igrivosti, pa tudi kasneje, so ti prizori pogosto reducirani
na upodobitve radoživih puttov z atributi, ki ponazarjajo delo in pridelek tega
letnega časa, podobno kot pri Carpionijevi sliki.
Večnost teme se kaže v pojavljanju motiva v vseh obdobjih,
vsem pa je skupno lahkotno poletno razpoloženje, ki ga zlahka začutimo bodisi
pri rokokojskih pastoralah Françoisa Boucherja (1703–1770), ob zelenem travniku
in brezskrbnem spletanju cvetličnih kit na Poletju Ivane Kobilca
(1861–1926) ali na poletno živih barvnih sitotiskih Metke Krašovec (1941–2018).
Carpionijeva slika je bila
nekoč del zasebne zbirke, ki jo je na gradu v Stari Loki osnoval Edvard Ritter pl.
Strahl (1817–1884). Umetnine za svojo zbirko je pridobival na različne načine.
Del je predstavljala že prvotna oprema gradu Stara Loka, ki je bil v lasti
družine Edvardove matere od leta 1755, Edvard pa ga je skupaj s sestro
podedoval leta 1833. Od šestdesetih let 19. stoletja je pri zbiranju
sodelovala vrsta posameznikov, od trgovcev z umetninami, sina Karla vse do
hišne pomočnice Johane Struppi, ki je umetnine pridobivala od lokalnih
slikarjev ali pa jih prinašala iz podeželskih cerkva, župnišč in starih hiš.
Carpionijevo sliko je Edvard Strahl skupaj s pendantom Jesen kupil ok. 1865 pri trgovcu z umetninami Alessandru Volpiju. Po ohranjenem
opisu naj bi predstavljala satirja in dva putta, njeno današnje nahajališče pa
ni znano.
Po Edvardovi smrti je zbirko podedoval sin Karl (1850–1929),
po njegovi smrti pa je bil del te zbirke leta 1930 prodan na dražbi, zato so se
umetnine razpršile na več koncev. Z oporoko je Karl poskrbel, da so si pred
samo dražbo Narodni muzej, Narodna galerija in Etnografski muzej iz njegove
zapuščine izbrali in pod ugodnimi pogoji odkupili vsa dela, ki so jih
potrebovali za dopolnitev svojih zbirk. Umetnine iz Strahlove zbirke tako danes
predstavljajo pomemben del fonda in tudi stalne zbirke Narodne galerije.