Stalne zbirke naših umetnostnih muzejev so temelj kulturne politike na vizualnem področju, saj povzemajo zgodovino likovne tradicije na slovenskem ozemlju. Oblikujejo kvalitetne in kulturnozgodovinske standarde, klasificirajo predmete nacionalne likovne dediščine ter opravljajo reprezentančno in izobraževalno poslanstvo. Medijsko pozornost in odziv javnosti seveda pritegnejo spektakularne občasne prireditve, medtem ko trajna postavitev stalne zbirke ne more nenehno vzbujati pozornosti občinstva. Prav tako stalne zbirke ni mogoče preurejati v kratkih intervalih ali spreminjati izbora del zanje. V minulem desetletju in pol smo dovolj eksperimentirali, da smo lahko prišli do nekaterih bistvenih spoznanj.
Stalna zbirka je v naših razmerah normativna, zato mora upoštevati ne samo strokovni konsenz znotraj institucije, temveč tudi v širši strokovni javnosti. Predstavlja nabor imen in del, ki sestavljajo zgodovinsko nit likovne ustvarjalnosti, in ne vključuje samo slovenskega političnega ozemlja, temveč etnično ozemlje v celoti skupaj z diasporo, torej tisto celoto, ki jo je opredelil še Matjaž Kmecl kot entiteto, ki ji kulturna politika služi. Takšno usmeritev je Narodna galerija podpirala od nekdaj, nekaj lažje morda samo zaradi ideološke in politične nespornosti starejših diaspor.
V načrtovanju stalne postavitve se je večkrat pojavila skušnjava, da bi Zbirko slovenske umetnosti in Zbirko evropskih slik združili. Poleg zapletov, ki bi jih povzročila neuravnoteženost gradiva v skupnem prostoru, se nam zdi pomembno, da zaradi zgodovinskih razlogov in nazornejše predstavitve dediščine v celoti zadržimo vzpostavljeno delitev na predstavitev umetnosti, ki je nastala na slovenskem etničnem ozemlju, in zbirko slik drugih evropskih šol, ki so na naše ozemlje prišle kot zgodovinski import. Tako dve polovici sestavljata našo dediščino in se med seboj dopolnjujeta. Ena je vezana na neposredno lokalno ustvarjalnost, druga na njeno estetsko dopolnilo, ki je sooblikovalo okus in dvigalo kakovostni standard lokalne umetnostne produkcije.
Odgovor na pogosto vprašanje, zakaj slike slovenskih umetnikov v zbirki evropskih slik, je preprost: tako kot moramo Mojstra kranjskega oltarja ali pa Almanacha, Francesca Robbo ali Valentina Metzingerja, Andreja Janeza Herrleina ali Pavla Künla videti na določen način med našimi umetniki, si moramo prizadevati umestiti tudi najpomembnejše dosežke slovenskih umetnikov med dela predstavnikov drugih evropskih šol. Naj tu omenim samo Lovra Janšo, Franca Kavčiča in Jožefa Tominca kot predhodnike večjega števila modernistov. Na ta način ne bo več potrebe razmejevanju med zbirkama. Tu lahko končamo desetletja staro razpravo o ločevanju na "domače" in "tuje", ki se je tako neslavno začela pred nekaj več kot stoletjem. Oznaka "slovenski" je samo označevalec tiste umetnostne dediščine, ki jo danes prepoznavamo kot našo - slovensko ter se z njo identificiramo in ne pomeni nacionalnosti v osebnih izkaznicah njegovih ustvarjalcev. Samo na ta način lahko uporabljamo termin, ki nas sicer hitro lahko zanese v dvomljive vode esencialističnih, univerzalističnih in v bistvu ahistoričnih pomenov in kontradikcij. V razpravljanju o umetnosti in njenih ustvarjalcih bomo zato pridevnik "slovenski" uporabljali kot označevalec naše današnje kulturne pripadnosti in identifikacije, v katere zgodovinski podstati so vgrajene umetnine in umetniki različnih kulturnih provenienc. Hkrati pa na ta način lahko izrazimo integracijo naše dediščine v zahodnoevropsko kulturno tradicijo, ki smo jo vzpostavili nekje v štirinajstem in petnajstem stoletju tudi že z lokalnimi posebnostmi.
Pripoved naše nacionalne umetnostne zbirke je pripoved o kulturni emancipaciji in ustvarjalnih potencialih likovne kulture na našem ozemlju v primežu posebnih zgodovinskih in geografskih okoliščin. Kaže se kot približevanje in oddaljevanje od velikih kulturnih središč. Šele na koncu zgodbe se obe zbirki lahko zlijeta, vendar ne prej kot prav v našem času, v zgodovinskem obdobju, ki ga označujemo s "sodobno zgodovino". To zlitje naj poslej napovedujeta tudi Zoran Mušič in Gabrijel Stupica v zbirki evropskih slik Narodne galerije. Želimo si najširše strokovne razprave in skrbnega tehtanja, kateri naši umetniki 20. stoletja še lahko dobijo svoje mesto v tej zbirki. Za kaj takšnega pa je prej treba izpolniti zahteven pogoj: zagotoviti zadostne prostore stalnim zbirkam v Moderni in Narodni galeriji.
dr. Andrej Smrekar