Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1200–1600

Miloška Venera, odlitek
(1927), mavec, 216 x 63 x 67 cm

NG P 923, Narodna galerija, Ljubljana

Miloška Venera je delo grškega avtorja Aleksandra iz Antiohije iz časa 130‒100 pr. n. št. Odkrili so jo šele leta 1820 na grškem otoku Milosu, po katerem nosi tudi ime. Ob odkritju sta ji že manjkali roki, tako da so sprva domnevali, da je upodobljenka morska boginja Amfitrita, ki so jo na otoku častili. Čutnost, njeno na pol razgaljeno telo in dejstvo, da so v bližini kipa našli tudi iz istega kamna izklesano jabolko, ki je Venerin atribut, pa so utrdili tezo, da je upodobljenka Afrodita oz. Venera. Od odkritja dalje je Miloška Venera veljala za prototip lepote ter je postala ena najbolj prepoznavnih in najvplivnejših del v svetu umetnosti.
Zbirke mavčnih odlitkov antičnega kiparstva so že od renesanse dalje veljale za enega najučinkovitejših študijskih pripomočkov za slikarje in kiparje. Novoustanovljeni muzeji in galerije po svetu so pozneje predvsem s predstavitvijo odlitkov občinstvu približevali velike dosežke antičnega kiparstva. S tem so pripomogli k izoblikovanju okusa, estetskih meril in k temu, da bi imel posameznik v zavesti pravo predstavo o lepem, kar so bili med drugim tudi zastavljeni cilji ob ustanovitvi Narodne galerije.
Na pobudo in prizadevanje dr. Izidorja Cankarja je odbor Narodne galerije leta 1927 iz Louvra pridobil 63 odlitkov. Po drugi svetovni vojni je Narodna galerija del kipov v študijske namene posodila Akademiji upodabljajočih umetnosti in Šoli za umetno obrt, nekaj odlitkov pa za dekoracijo Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V zadnjih letih se z namenom ohranitve zbirke dela postopoma prevzemajo nazaj v Narodno galerijo in restavrirajo (gl. tudi NG P 916, 901 in 913).






mavčni odlitek; grško delo, otok Milos; (kopija 1927)
Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.