Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1200–1600

Sedeča Marija
(ok. 1300), les, 38 x 17 x 11 cm

ZD P 2005231, Dr. Peter Hribar, Cerknica
Figura verjetno izvira iz Dravske doline in naj bi bila prvotno namenjena leta 1252 ustanovljenemu samostanu dominikank v Marenberku (Radlje). Že pred drugo svetovno vojno jo je odkupil lastnik zbirke na gradu Strmol. 
Marija sedi v strogo simetrični drži in preprosto profiliranem in na zadnji strani izdolbenem nizkem prestolu. Celotna kompozicija, ki je koncipirana za pogled od spodaj, je močno okrnjena, saj manjka figura otroka, ki je prvotno kraljeval na Marijini levi nogi. Sorazmerno majhna Marijina skulptura je bila verjetno namenjena osrednji oltarni skrinji v kateri zasebnih ali samostanskih kapel. Figura je oblečena v spodnje oblačilo z izrezom v obliki črke V, ki se gladko prilega ljubkim prsim, v pasu pa je tesno oprijeto. Sistem gub na draperiji je pri naborkih še nalomljeno nazobčan, ko se draperija razvije v tančico, pa je že modeliran v mehkih formah. 
Zdi se, da je sedeča Marija iz slovenskega dela Dravske doline znotraj alpskega kiparstva poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja slogovno povsem osamljena. Tako ni mogoče ugotoviti nobenih konkretnih povezav s starejšimi štajerskimi kamnitimi skulpturami v timpanonu cerkve nemškega viteškega reda v Gradcu (ok. 1283−1293) ali pa v koru ž. c. v Predingu (ok. 1290−1300). Tudi večina alpskih Marij iz lesa, ki jih po navadi omenjamo v tej zvezi npr. Marija iz Freistadta, danes v württemberškem Deželnem muzeju v Stuttgartu (ok. 1280) ali Marija v samostanu St. Lambrecht (ok. 1300), je za nas zanimiva le tipološko in nam pomaga figuro datirati ok. leta 1300. 
V razvojnem kontekstu Marija na prestolu z gradu Strmol zaznamuje prehod od zobčastega sloga k t. i. dolce stil nuovo. Sodi med najzgodnejše primere prenosa s francosko umetnostjo inspiriranega ideala gotske figure vzdolž evropskih trgovskih poti, ki so vodile proti vzhodu. V figuraliki vzhodnoalpskih dežel pa omenjeni kipec predstavlja pomemben vezni člen na prehodu iz zgodnje v visoko gotiko. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995



Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.