Francesco Pittoni še vedno ostaja eden izmed slabše preučenih predstavnikov beneškega seicenta. To je po eni strani posledica njegovega slabo ohranjenega opusa v Benetkah in slikarjevega delovanja zunaj njihovih meja, pa tudi tega, da ga je zasenčil njegov slavnejši nečak Giambattista Pittoni (1687–1767). Ta je svoje prve vzpodbude dobil prav pri stricu Francescu, kasneje pa skupaj z Giambattisto Piazzetto (1683–1754) in Giovannijem Battisto Tiepolom (1696–1770) močno zaznamoval beneško slikarstvo 18. stoletja.
Francesca Pittonija pa štejemo med predstavnike tako imenovanega beneškega tenebrizma, za katerega so značilni temnejša, rjavkasta barvna paleta ter močni kontrasti med svetlobo in senco. Njegov opus obsega tako biblijske kot mitološke motive in prizore iz antične zgodovine.
Več njegovih slik se je znašlo tudi na našem prostoru, umeščamo jih v prvi dve desetletji 18. stoletja. Takrat so nastale slike za plemiško družino Lanthieri v Gorici in Vipavi ter najverjetneje kar štiriindvajset slik, ki so nekoč krasile grad Planina pri Rakeku na Kranjskem. Prav tako se Pittonijeve slike omenjajo v Attemsovi vili v Podgori pri Gorici.
Ker je slikar tudi v bratovščini slikarjev v Benetkah (Fraglia dei pittori) med 1687 in 1712 označen kot odsoten, bi lahko domnevali, da je bil v tem času blizu naših krajev.