Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1600–1700

Pietro Liberi

(Padova, 1605 – Benetke, 1687)

Giges in Nisia v noči umora njenega moža Kandavla (?)
olje, platno, 114,5 x 145 cm

NG S 2098, Narodna galerija, Ljubljana
Kljub skrbnemu raziskovanju se še ni posrečilo ugotoviti vsebine te slike. Vidimo kralja, ki se divje zaganja na desno, neka ženska ga zadržuje, zamorček z baklo v roki se prestrašen obrača h kralju. Zgoraj razprt zastor dokazuje, da se dogodek odigrava v nekakšnem pristenku in da je povezan s pretrganim ljubezenskim srečanjem. Neki ustni predlog, da gre za nočni napad Seksta Tarkvinija, sina rimskega kralja Tarkvinija Superba, na Lukrecijo, ni v skladu z držo ženske figure, saj se zdi, da hoče ta vladarja zadržati, ne pa odbiti njegove želje. To velja tudi za drugi ustni predlog, da gre za Thais, ki vzpodbuja Aleksandra, naj zažge Persepolis - na sliki žena, kot rečeno, zadržuje kralja. Po slogovni in tipološki strani ustreza slika delu Pietra Liberija v zreli dobi njegove bogate dejavnosti; morda je nastala z delavniško pomočjo. Za zdaj tudi približna datacija ni mogoča, kajti v Liberijevi zreli dobi kaže njegovo delo le skope spremembe.

Stanje: platno je bilo podvojeno, slika pa ob robovih močno poškodovana; 4,5 cm dolga zakitana retuša na kraljevi bradi; razgaljeni ženski nogi sta bili preslikana z draperijo–preslikava je zdaj sneta.
Restavrirano: v preteklosti že najmanj dvakrat restavrirana; 1990, Kemal Selmanović
Provenienca: znamenje LBG 54 na hrbtni strani platna pričuje, da slika izvira iz zbirke Landes Bilder-Galerie v Gradcu, čeprav je po starih seznamih v Gradcu ni bilo moč najti. Slika je bila z drugimi umetninami leta 1903 predana zdravilišču v Rogaški Slatini za opremo prostorov. Prvemu ravnatelju Narodne galerije Ivanu Zormanu se jo je 1932 posrečilo še z drugimi umetninami pridobiti za Narodno galerijo. V zapisniku o prevzemu umetnin, dne 28. 4. 1932, je slika vpisana kot Kralj napade črnca z baklo, žena miri, 17. stoletje, način beneški. Slika je bila neznano kdaj odnesena iz Narodne galerije in obešena na hodnik rezidence maršala Tita v gradu Brdo pri Kranju. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je 1986 prepustil Narodni galeriji vse slikarske in kiparske umetnine iz tega poslopja. Med njimi je bila najdena tudi ta stara galerijska last.
Razstave: 1993, Ljubljana, št. 18.
Lit.: Zeri & Rozman, 1993, str. 43. kat. št. 18, sl. III in 14.
Opombe: na podvojenem platnu je bilo s črno barvo odtisnjeno LBG 54

Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.