Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1600–1700

Sebastian Stoskopff, učenec

(Strasbourg, 1597 – Taunus, 1657)

Krap, zelenjava in kositrna posoda
olje, platno, 74,2 x 90 cm

NG S 812, Narodna galerija, Ljubljana
Bržkone gre za sliki (kat. št. 91 in 92), kjer sta upodobljeni alegoriji hitrosti in umirjenosti, kar naj bi predstavljala ščuka, ki se naglo giblje, in krap, ki je počasen. Slog obeh tihožitij, ki sta nedvomno nastali kot dvojica, spominja na nekatera dela Sebastiana Stoskopffa (prim. npr. signirano sliko v zbirki Jouffroy v Montbéliardu). Na umetnika spominja tudi značilni chiaroscuro, čeprav kvaliteta izdelave ne dosega njegove običajne natančnosti in ljubezni do nadrobnosti. Da spadata obe sliki v francosko-flamsko-nemško kulturno območje, nakazujejo nekateri predmeti, ki so razpostavljeni po dveh kamnitih mizah: na sliki kat. št. 91 pletena štruca in vrček za pivo; na sliki kat. št. 92 kositrna posoda z vijakastim pokrovom (sechsseitige Schraubflasche). Avtorja teh pomembnih slik je treba verjetno iskati v doslej še malo znanem krogu Stoskopffovih učencev in posnemovalcev – prim. npr. Nichona ali Michona (morda gre za Antoina Michona), ki je signiral kopijo po Stoskopffu, ki jo hrani Museum of Fine Arts v Bostonu (Massachussetts, ZDA); prim. tudi Tihožitje z ribami in čebulo 78 x 100 cm, ki je bilo naprodaj pri Sotheby's, München, 6. decembra 1991, št. 247 (kot Pierre Boucle).

Restavrirano: 1980, Štefan Hauko
Provenienca: LBG, Gradec, št. 237, 238, do leta 1903, ko sta bili sliki izročeni Zdravilišču Rogaška Slatina za opremo prostorov; Narodna galerija, Ljubljana, je sliki pridobila leta 1932, stara inv. št. 417 in 418 (slikar 17. stol.).
Razstave: 1983, Ljubljana, št. 96; 1989, Ljubljana, št. 46.
Lit.: Zeri [& Rozman], 1983, str. 79, kat. št. in sl. 96; Zeri & Rozman, 1989, str. 62, kat. št. 46, sl. 45; B. Hahn-Woernle: Sebastian Stoskopff, Stuttgart 1995, str. 283, sl. A20.2 (vplivi italijanskega in avstrijskega tihožitja, 2. pol. 17. stol.).

Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.