Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Sebastian Stoskopff - 1600–1700

(Sébastien; Stosskopf, Stosskopff), (Strasbourg, 1597 – Taunus, 1657)

Rojen 1597 v Strasbourgu, umrl 1657 v Idsteinu v Taunusu. Bil je sin diplomatskega kurirja, v uk je bil poslan k slikarju Danielu Soreauju, ki je bil po rodu iz Antwerpna, a je pribežal v Hanau. Po Soreaujevi smrti 1619 je Stoskopff prevzel njegovo delavnico. Po letu 1622 je odšel v Pariz, kjer je bržkone živel do 1639, razen presledkov, ko je potoval. Leta 1641 se je vrnil v Strasbourg, kjer si je pridobil precejšen sloves. Leta 1655 ga je grof Johann von Nassau-Idstein poklical v Idstein. Obstaja vrsta signiranih del; njegova tihožitja kažejo več različnih tipov in izpričujejo vpliv pariške šole, pa tudi linearnost nemškega izvira in modelacijo z močnim chiaroscurom.

Lit.: Sebastian Stosskopff: Sein Leben, sein Werk, seine Zeit, Idstein 1987 (besedila Wolfgang J. Müller & Silvia Berger) [rk]; Birgit Hahn-Woemle: Sebastian Stoskopff, Stuttgart 1996.
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.