Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Joannes Almenak - 1600–1700

(Antwerpen ?, ok. 1640/45–po 1684)

Slikarja flamskega rodu smo v preteklosti poznali le po nadimkih (Almanach, Almanah, Almanak, Almenaco Belga). Leta 2021/22 pa je bilo mogoče na podlagi arhivskih virov slikarjevo identiteto povezati z Joannesom Almenakom, ki se je rodil v letih 1640–45 ali malo pred tem, verjetno v Antwerpnu. Ime slikarja se pojavi v krstnem vpisu z dne 7. aprila 1679 na Dunaju, kjer je prvič omenjeno tudi njegovo ime. V tem dokumentu nastopa v vlogi botra slikar Joannes Almenak skupaj s slikarjem Fransom de Neve II. Zaradi njune odsotnosti v času slovesnosti, sta ju zastopala slikarja Gabriel Steger in Elias Fürlich. Na začetku leta 1679 se je slikar mudil na Dunaju, v zgodnjih osemdesetih letih 17. stoletja pa je bil več let dejaven na Kranjskem. Ni znano, kdaj je slikar zapustil naše kraje in kam ga je vodila pot. Zelo verjetno je, da gre za umetnika, ki je iz domovine odpotoval v Italijo, morda v Rim, in se je na poti domov ustavil v Ljubljani. Po stari literaturi naj bi bil 1667 (1676 ?) naslikal portreta barona Johanna Daniela Erberga in njegove žene Margarethe Dinzel von Angertburg; tri signirane risbe - Grad Bogenšperk, Ljubljana, Mlad sedeč kranjski kmet - in še nekatere druge so ohranjene v Valvasorjevi grafični zbirki v Zagrebu. Valvasor v Slavi vojvodine kranjske (Die Ehre des Hertzogthums Krain), knj. XI, str. 566, 577, 692, ki je izšla 1689 v Ljubljani in Nürnbergu, omenja Almanacha kot "slavnega slikarja", Janez Gregor Dolničar pa ga ok. 1715 imenuje "Almenaco Belga". Slikarju je bilo pripisanih več danes uničenih slikarij v gradu Bokalce in v Iškem Turnu, freske v gradu Soteska in morda je bil njegov tudi del fresk v porušenem knežjem dvorcu v Ljubljani. Naslikal je Sv. Frančiška Serafinskega za refektorij v frančiškanskem samostanu v Ljubljani (slike ne poznamo). V inventarjih grajskih zbirk na Kranjskem so Almanachu pripisani različni motivi: portreti, bitke, tihožitja, žanr, slike živali, mitološki in religiozni prizori in krajine. Samo zbirka Marksa Antona Polhograjskega, ki je 1731 umrl v Ljubljani, je obsegala 23 slik. Vse naj bi bile Almanachova dela; prav tako mu je bilo 1739 pripisanih 20 slik v inventarju zbirke Franca Žiga Englshausa s Studenca pri Igu. Od vseh teh del sta bili z gotovostjo prepoznani le dve sliki iz polhograjske zbirke: Kvartopirci I (Veselo omizje) v Narodni galeriji v Ljubljani in Mladenič s puranom. Za Almanachova dela veljajo Sv. Koloman v župnijski cerkvi v Mekinjah pri Kamniku in razne slike v zasebni lasti, medtem ko umetnin iz gradov Črni potok, Dol in Ostri vrh še nismo našli. Edvard Strahl omenja v Die Kunstzustände Krains, Graz 1884, str. 43, da je bil Almanach gostoljubno sprejet v gradovih baronov Erbergov na Ostrem vrhu (Osterberg), v Dolu (Lustthal) in v Stari Loki. Strahl se pri tem sklicuje na rokopis barona Jožefa Kalasanca Erberga in bržkone misli na Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Krain, 1825. Sliki Kmečka družina in Pastir in pastirica izvirata z gradu v Stari Loki. Almanachova dela razkrivajo močno slikarsko osebnost, ki se je izoblikovala najprej na Flamskem, skoraj gotovo v Antwerpnu v krogu Theodorja Romboutsa in Wouterja Pietersz. Crabetha I. Crabeth je v času, ko je skupaj z drugimi flamskimi slikarji prebival v Rimu, imel vzdevek Almanack; ker je umrl že 1644, ga ni mogoče identificirati z našim slikarjem, ki je moral biti z njim tesno povezan bodisi sorodstveno ali kot učenec.

Lit.: Vir: Janez Gregor Dolničar: Annales Urbis Labacensis, Ljubljana ok. 1715, str. 130, Semeniška knjižnica, Ljubljana, rokopis 11. Johan Weichard Valvasor: Die Ehre des Hertzogthums Crain, XI, Laybach Nürnberg 1689, str. 566, 577, 692; Josef Kalasanz Erberg: Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Krain, 1825 (Milena Uršič: Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 28/6, Ljubljana 1975, str. 149, 151, 211); Zeri [& Rozman], 1983, str. 75-78, sl. 90-92; Zeri & Rozman, 1989, str. 15, 20-22, 23, 54-57, 61, sl. 32, 34-43; Cevc, J. W. Valvasor kot mentor slikarjev, 1989, str. 192, 193, 195, 202, 203, sl. na str. 195-199; Ksenija Rozman: Slikar Almanach: Odkupljena slika Kvartopirci II, Ljubljana 1996 [rk]; Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, ured. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak, Ljubljana 2005 [rk]; Uroš Lubej, Slikar Joannes Almenak (Antwerpen ?, ok. 1640/45–po 1684), Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. LVII–LVIII, 2022–2021, str. 181–196.
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.