Stalna zbirka

1700–1800

Martin Johann Schmidt

(Grafenwörth, 1718 − Stein an der Donau, 1801)

Diana in Akteon
1785, olje, baker, 55 x 77 cm
sign. in dat. sp. v sredini: M. J. Schmidt f. / AO. 1785

NG S 676, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS0676

Slika, katere motiv je vzet iz Ovidovih Metamorfoz, (III, 138), kaže, kako Diana spreminja v jelena lovca Akteona, ki je njo in njene nimfe presenetil pri kopanju. Slika je signirana in datirana v sredi spodaj: M. J. Schmidt f. / AO. 1785. Skupaj s svojim pendantom Kazen Danaid spada med mojstrovine Kremser-Schmidtove umetnosti. V figurah nimf, zlasti v oni spredaj, je posebno opazen francoski vpliv. Niederösterreichisches Landesmuseum na Dunaju hrani oljno skico za to delo (inv. št. 6019). Slika je povzeta tudi v jedkanici A. F. Herdla, ki je v enem samem odtisu ohranjena v zbirki samostana Lambach (Avstrija).

Restavrirano: 1957, Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana
Provenienca: po Strahlu (1884) sta bili sliki Kazen Danaid in Diana in Akteon last nekega trgovca, čigar gospodinja je dala gola telesa prekriti z malto. Po trgovčevi smrti sta bili prodani kot baker po teži nekemu kramarju (po Steski, 1898, mu je bilo ime Johann), da bi rabili kot vratca za peč. Pod malto so opazili barve in slikar Pavel Künl je sliki očistil. Gaber (1931) pripoveduje zgodbo, ki naj bi jo bil povedal skoraj slepi Karel Strahl: bakreni plošči je kupil restavrator Göck za popravilo štedilnika restavracije "Čitalnica". Pokazal ju je gostu slikarju Künlu, ki ju je odkupil. Künl je sliki prodal Strahlu za 2000 goldinarjev. Sliki sta bili v Strahlovi zbirki v Stari Loki do leta 1930, ko sta bili kupljeni za Narodno galerijo. K. Garzarolli-Thurnlack (1925) omenja, da je Strahl pridobil sliki iz zbirke Teuerkauf v Gradcu.
Razstave: 1930, Ljubljana, brez kat.; 1957, Ljubljana, št. 28 in 27; 1960, Ljubljana, št. 88 in 89; 1961, Ljubljana, brez. št.; 1983, Ljubljana, št. 78 in 79.
Lit.: E. v. Strahl: Die Kunstzustände Krains in den vorigen Jahrhunderten: Eine culturhistorische Studie, Graz 1884, str. 40 [cf. E. Cevc, Spis Edvarda Strahla o umetnostnih razmerah na Kranjskem, L. razgledi, XVIII, 1970, str. 96-97]; V. Steska, Kremser-Schmidt, slaven slikar, DS, XI, 1898, str. 579-580; isti, Kremser-Schmidtove slike na Kranjskem, IMK, XIX, 1909, str. 57; K. Garzarolli-Thurnlackh: Das graphische Werk Martin Johann Schmidt's, Zürich-Wien-Leipzig 1925, str. 135, 157; V. Steska; Umetnost na Slovenskem, I: Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 177; J. Polec, Katalog Strahlove galerije slik, ZUZ, X, 1930. str. 174, kat. št. 399, sl. na str. 175 in str. 176, kat. št. 402, sl. na str. 175; A. Gaber, Stare slike pripovedujejo, Slovenski narod, LXIV, št. 25, 31. 1. 1931, str. 5; Nov Kremser-Schmidt, Slovenski narod, LXVIII, št. 292, 23. 12. 1933, str. 3; F. Stele, Monumenta, II, 1938, str. 16; S. Mikuž, Soba tujcev v Narodni galeriji, Obisk, II, št. 5/6, 1941, str. 173; F. Dworschak-R. Feuchtmüller K. GarzarolliThumlackh-J. Zykan: Der Maler Martin Johann Schmidt genannt "Der Kremser-Schmidt" 1718-1801, Wien 1955, str. 173, 277; Martin Joh. Schmidt "Kremser-Schmidt" 1718-1801: Dela v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1957, str. 29, kat. št. 28, sl. 20 in str. 28, kat. št. 27, sl. 19 (katalog sestavila M. Stele) [rk]; Umetnost baroka na Slovenskem: Vodnik po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, II, Ljubljana 1957, str. 29, kat. št. 44, sl. 25 in kat. št. 43, sl. 24 (katalog sestavila M. Stele); S. Mikuž, Čarovnik iz Kremsa, Slovenski poročevalec, XVIII, št. 158, 7. 7. 1957, str. 6; A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 36, kat. št. 89 in kat. št. 88, sl. 43; Barok na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1961, str. 32 (besedilo A. Cevc) [rk]; K. Dobida: Sprehod po Narodni galeriji, Ljubljana 1961, str. 23, sl. brez št.; E. Cevc: Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 143; Pigler, II, Budapest 1974, str. 66; Zeri [& Rozman], 1983, str. 65-66, kat. št. 78 in 79, sl. 77 in 78; A. Cevc, 1986, str. 127, sl. 93 (Kazen Danaid); R. Feuchtmüller: Der Kremser Schmidt: 1718-1801, Innsbruck-Wien, 1989, str. 136, 502, sl. na str. 311 in sl. 794 (Diana in Akteon), str. 127, 502, sl. na str. 310 in sl. 768 (Kazen Danaid).

O OBDOBJU

1700–1750: Do sredine baročnega stoletja

Obdobje zrelega baroka pomeni drugi vrhunec umetnosti na Slovenskem, saj je ob naklonjenih cerkvenih in plemiških naročnikih umetniško ustvarjanje cvetelo v stabilnem političnem okolju in v ugodnih gospodarskih razmerah.

Ljubljana je kot škofijsko in upravno središče dežele postala nesporno umetnostno žarišče. Ko je staro gotsko katedralo nadomestila nova baročna stolnica in samostansko cerkev nemškega viteškega reda nova, na centralnem tlorisu zasnovana arhitektura Domenica Rossija, se je Ljubljana v sorazmerno kratkem času prelevila iz severnjaškega v mesto mediteranskega značaja. Trgovske priložnosti so spodbudile naglo rast trijezične kulture, saj so Ljubljančani v vsakodnevnem življenju uporabljali slovenščino, nemščino in italijanščino.

Povabljeni italijanski umetniki so sprožili in pospešili razcvet na vseh umetnostnih področjih in vplivali na razvoj domače ustvarjalnosti. Osrednje mesto je zavzel beneški kipar Francesco Robba s cerkvenimi in posvetnimi deli, med katerimi izstopa vodnjak kranjskih rek kot prepoznavni ljubljanski mestni simbol. Slikarstvo nam v veliki dvorani približajo monumentalna dela priseljenega Valentina Metzingerja, najstarejšega v četverici ljubljanskih baročnih slikarjev. Izrazita verska čustvenost, dinamična kompozicija, domišljijska in nebeška krajina in barvna harmonija Metzingerjevih del so bile pojem kakovosti in vir navdiha daleč v 19. stoletje. Njegove oltarne slike se pogosto najdejo v cerkvah, ki jih je freskiral Franc Jelovšek. Jelovšek je svoj slog zgradil na zgledih Giulia Quaglia in na sočasnem avstrijskem freskantstvu; le nekaj del je naslikal v olju, med njimi velja Sveta Družina za njegovo najboljšo sliko in pomeni umetnikov prispevek k baročnemu češčenju Matere božje.

V veliki dvorani predstavljamo s posameznimi reprezentativnimi deli tudi nekatere v Srednji Evropi delujoče baročne slikarje, kakor so Pieter Mulier, Giambettino Cignaroli in Martin van Meytens ml., Frančišek Karl Remb pa je bil rojen Radovljičan, a je deloval na Dunaju in v Gradcu.

1770–1800: Izzvenevanje baroka

Poznobaročni čas je bil naklonjen bolj eteričnim svetniškim podobam. Zamaknjenja apostolov, gorečnost cerkvenih očetov, videnja svetnikov, predvsem pa Marijine podobe so obravnavani z gracilnostjo in lahkotnostjo. V slikah razbiramo rokokojsko igrivost barve in svetlobe. To maniro v zbirki zastopajo dela Benečana Nicola Grassija in ljubljanskih slikarjev Valentina Metzingerja v poznem obdobju ter njegovega naslednika Antona Cebeja. Cebejeva barvitost in raba luči dokazujeta, da je bil med vsemi domačimi baročnimi mojstri prav on najbolj zavezan beneškim vplivom.

Lirično, rokokojsko občutenje preveva tudi religiozna in mitološka dela obdonavskega slikarja Martina Johanna Schmidta, imenovanega Kremser Schmidt, ki je v sedemdesetih letih 18. stoletja k nam prinesel avstrijske poznobaročne zglede. Njegovi vplivi so z Layerjevo delavnico v Kranju segli še globoko v 19. stoletje. Motivi so postajali vse preprostejši, a bolj pripovedni, ukrojeni po zahtevah ljudske pobožnosti, množili so se križevi poti.

Med poznobaročnimi portreti izstopajo dela Fortunata Berganta. Portreti kranjske aristokracije se odlikujejo po pronicljivem upodabljanju individualnosti, v elegantnih držah in v sugestivnem prikazovanju različnih materialov.

Polihromirano leseno plastiko v prvi polovici 18. stoletja predstavljajo poljudnejša dela frančiškanske delavnice, dve mali plastiki plodovitega kiparja Mihaela Pogačnika in njegove delavnice iz Slovenskih Konjic ter angela v veliki dvorani, delo Jožefa Strauba, na slovenskem Štajerskem delujočega kiparja iz Gradca. Rokokojsko fazo baroka pa zastopajo izjemno kvalitetna dela Mariborčana Jožefa Holzingerja, ki se je izučil pri Straubu, in predvsem svetniške figure in Imakulata iz Novega Celja Veita Königerja.

Baročni motivi in svetlobna dramatika

Slikarstvo baroka je izražalo načela silovite katoliške verske obnove. Veličasten izraz ali dramatična čustva razbiramo v iluzionističnih svetniških vizijah in apoteozah, ki so oznanjale slavo zmagovite cerkve, ter v reprezentativnih celopostavnih portretih in v historičnih prizorih, ki so povzdigovali slavne zgodovinske osebnosti.

Svetlo-temna nasprotja so baročnim motivom dodala dramatiko, poudarila oblost teles in vzpostavila prostorska razmerja. Takšen oblikovni prijem – imenujemo ga tudi chiaroscuro – je pogosto narekovala vsebina slike, saj je namigovala na pomenska nasprotja, kakor so dan – noč, dobro – slabo, življenje – smrt … Na slikah prepoznavamo mitološke, biblične ali zgodovinske rešitelje in rešiteljice, prinašalce luči kot nosilce moralnih zgledov in identifikacijske like naročnikov.

Barok je kot samostojne motive cenil tudi krajine, žanrske prizore, bitke, živalske podobe in tihožitja. Dekorativni žanri so bili namenjeni predvsem opremi zasebnih prostorov vplivnih ali petičnih naročnikov. Med italijanskimi in severnjaškimi slikarji jih zasledimo mnogo, ki so se specializirali za posamezne teme. V tihožitjih in v žanrskih slikah, ki nam odpirajo pogled na vsakdanje življenje in na duhovna obzorja prednikov, pogosto razbiramo tudi prikrita simbolna sporočila. V ozadju je zaznati motiviko petih čutov, štirih letnih časov – ali pa opozorilo na minljivost in ničevost življenja.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Martino Altomonte	(Neapelj, 1657 – Dunaj, 1745)
Antonio Bellucci	(Pieve di Soligo, 1654–1726)
Federiko Benković	(Benetke, 1677 – Gorica, 1753)
Fortunat Bergant	(Mekinje pri Kamniku, 1721 − Ljubljana, 1769)
Domenico Brandi	(Neapelj, 1683–1736)
Anton Cebej	(Ajdovščina, 1722 – ?, po 1774)
Giambettino Cignaroli	(Verona, 1706−1770)
Angelo Maria Crivelli	(deloval v 1. pol. 18. stol.)
Franz Ignaz Josef Flurer	(Augsburg, 1688 – Gradec, 1742)
Francesco Fontebasso	(Benetke, 1709−1769)
Eustachius Gabriel	(Unterschwarzach, Bad Waldsee, 1722 − Ljubljana, 1772)
Nicola Grassi	(Formeaso di Zuglio, 1682 −Benetke, 1748)
Andrej Janez Herrlein	(Kleinbarsdorf, 1738 – Ljubljana, 1817)
Jožef Holzinger	(Maribor, 1735−1797)
Lovro Janša	(Breznica, Radovljica, 1749 − Dunaj, 1812)
Franc Jelovšek	(Mengeš, 1700 – Ljubljana, 1764)
Veit Königer	(Sexten, 1729 – Gradec, 1792)
Leopold Layer	(Kranj, 1752−1828)
Anton Jožef Lerhinger	(Rogatec, ok. 1720 − ?, po 1792)
Hubert Maurer	(Röttgen, 1738 – Dunaj, 1818)
Valentin Metzinger	(Saint−Avold, 1699 − Ljubljana, 1759)
Martin van Meytens ml.	(Stockholm, 1695 – Dunaj, 1770)
Neznani avtor	-
Antonio Paroli	(Gorica, 1688–1768)
Giuseppe Antonio Petrini	(Carona nad Luganskim jezerom, 1677 − med 1755 in 1759)
Francesco Pittoni	(Benetke, ok. 1654 − po 1724)
Mihael Pogačnik	(deloval v 1. pol. 18. stol.)
Frančišek Karel Remb	(Radovljica, 1675 – Dunaj, 1718)
Karl Ludwig Reuling	(deloval v 3. čet. 18. stol.)
Martin Johann Schmidt	(Grafenwörth, 1718 − Stein an der Donau, 1801)
Jožef Straub	(Wiesensteig, 1712 − Maribor, 1756)
Paul Troger	(Welsberg, 1698 – Dunaj, 1762)
Michelangelo Unterberger	(Cavalese, 1695−1758)
Januarius Zick	(München, 1730 − Koblenz, 1797)
Giuseppe Zola	(Brescia, 1672 – Ferrara, 1743)