Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1700–1800

Martin Johann Schmidt

(Grafenwörth, 1718 − Stein an der Donau, 1801)

Marijino oznanjenje
1771, olje, platno, 158 x 96,5 cm

NG S 1301, Narodna galerija, Ljubljana
Slika, namenjena za oltar v zasebni kapeli, je za umetnika dokaj značilna: dobro poznavanje beneške umetnosti se kaže zlasti v Gabrijelu in angelih okrog njega. Po ikonografski strani je treba opozoriti, da nadangel prihaja z desne in ne, kot je običajno, z leve in ga vidimo za Marijo in ne pred njo. Prav tako je treba opozoriti, da kazalec njegove desnice kaže k Sv. Duhu in ne k Mariji; gre namreč za močno razširjen protireformacijski motiv, s katerim naj bi bilo prizoru oznanjenja odvzeto tisto intimno znamenje, ki ga pogosto kažejo starejše upodobitve.

Restavrirano: 1957 in 1978, obakrat Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana
Provenienca: sliko je leta 1939 podarilo Narodni galeriji Ministrstvo za vojsko in mornarico. Galerija jo je prevzela iz kapele vojaške bolnišnice v nekdanjem gradu Selo pri Ljubljani (v Mostah). Leta 1884 je bila v vojaški bolnišnici na Dunajski (danes Slovenski) cesti (Strahl, 1884), in sicer v traktu ob Cesti cesarja Franca Jožefa (danes Cankarjeva cesta), kjer je bila nekoč cerkev klaris, in v delu, ki je bil ob potresu 1895 podrt (Radics, 1909). Radics omenja sliko 1909 že v novi vojaški bolnišnici. Mnenja o izviru slike so različna. Po Steski je bila slika v nekdanjem gradu Rožnik (Rosenbüchel), zdravnik dr. Januarij Curter pl. Breinlstein pa jo je podaril vojaški bolnišnici (Steska, 1898). Radics misli, da je bila nekoč v gradu Rožnik in še pred tem v hišni kapeli zvezdarske opazovalnice (v mislih ima Gruberjevo palačo v Zvezdarski ulici; Radics, 1909). Steska pozneje kot nekdanje nahajališče omenja Gruberjevo kapelo (vendar ne natančno, katero) in vojaško bolnišnico (Steska, 1909). Gaber dvomi (1931), da bi v kapeli Gruberjeve palače mogli biti dve sliki Oznanjenja, zlasti ker bi bila pričujoča za to malo kapelo prevelika: tudi ne soglaša, da bi sliko prevzele klarise, ker je bil njihov samostan leta 1786 že razpuščen, takrat pa naj bi bila slika še v Gruberjevi kapeli. Pričujoča slika Oznanjenja bi bila po merah za kapelo v Gruberjevi palači prenizka in preozka, ne pa prevelika! Po ikonografski strani bi manjkalo v kapeli med ciklom prizorov iz Marijinega življenja le Kristusovo rojstvo. Ne vemo, komu je bil oltar posvečen, kajti današnja manjša slika Žalostne Marije v oltarju je poznejši dodatek. Dvom, da bi bili v isti kapeli dve upodobitvi Oznanjenja – eno je naslikano že na levi steni ob oltarju, drugo pa naj bi bilo upodobljeno na oltarni sliki – je upravičen. Tradicija, da je bila slika svoj čas v gradu pod Rožnikom (Viderčanov grad na Glincah, nem. Rosenbüchel), kot omenja Steska, in da jo je zdravnik dr. Januarij Curter pl. Breinlstein podaril vojaški bolnišnici, je verjetna zaradi arhivskega podatka: lastnica gradu je bila v letih 1774 do 1787 mati Gabriela Gruberja, Josefa Schwindel, vdova Gruber. Ob njeni smrti leta 1787 je v zapuščinskem inventarju omenjena kapela v prvem nadstropju in v njej oltarna slika Oznanjenje v pozlačenem okvirju (zapuščinski inventar, lit. S, fasc. XXXV, št. 258, Arhiv Slovenije). Red klaris je bil razpuščen že leta 1786, zato slika ni mogla biti v lasti klaris, marveč vojaške bolnišnice, ki je prevzela samostan klaris s cerkvijo vred. Tej bolnišnici je dr. Januarij Curter pl. Breinlstein podaril sliko. Strahl omenja sliko v vojaški bolnišnici leta 1884. Žal ne vemo, od kod je dr. Curter dobil sliko in kdaj jo je podaril bolnišnici.
Razstave: 1957, Ljubljana, št. 9; 1960, Ljubljana, št. 86; 1961, Ljubljana, brez št.; 1983, Ljubljana, št. 77; 1989, Ljubljana, Narodni muzej, Slovenci v letu 1789, št. 444.
Lit.: E. v. Strahl, Die Kunstzustände Krains in den vorigen Jahrhunderten: Eine culturhistorische Studie, Graz 1884, str. 40 [cf. E. Cevc, Spis Edvarda Strahla o umetnostnih razmerah na Kranjskem, L. razgl. XVIII, 1970. str. 96]; V. Steska, Kremser-Schmidt, slaven slikar, DS, XI, 1898, str. 578; DS, XII, 1899, sl. na str. 177; P. von Radies, Alte Häuser in Laibach: Geschichtserinnerungen, II, Laibach 1909, str. 87; V. Steska, Kremser-Schmidtove slike na Kranjskem, IMK, XIX, 1909, str. 56; V. Steska: Umetnost na Slovenskem, I: Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 176 (iz kapele v Gruberjavi palači); A. Gaber, Stare slike pripovedujejo, Slovenski narod, LXIV, št. 25, 31. 1. 1931, str. 5; F. Stele, Monumenta, II, 1938, str. 16; F. Dworschak-R. Feuchtmüller-K. Garzarolli Thurnlackh-J. Zykan: Die Maler Martin Johann Schmidt genannt "Der Kremser Schmidt" 1718–1801, Wien 1955, str. 276; Martin Joh. Schmidt "Kremser Schmidt" 1718–1801: Dela v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1957, str. 25, kat. št. 9 (katalog sestavila M. Stele, ki omenja trditev A. Gabra, da je bila slika v nekdanjem samostanu klaris v Ljubljani, in Steskovo poročilo, da je bila v gradiču pod Rožnikom, ki je bil last Josefe v. Schwindel, vdove Gruber) [rk]; Umetnost baroka na Slovenskem: Vodnik po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, II, Ljubljana 1957 (katalog sestavila M. Stele), str. 29, kat. št. 45; A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 36, kat. št. 86, sl. 44; Barok na Slovenskem, Narodna galerija, Ljubljana 1961 (besedilo A. Cevc), str. 31 [rk]; K. Dobida: Sprehod po Narodni galeriji, Ljubljana 1961, str. 23; Zeri [& Rozman], 1983, str. 64-65, kat. št. 77, sl. 76; Slovenci v letu 1789, Narodni muzej, Ljubljana 1989, str. 175 [rk]; R. Feuchtmüller: Der Kremser Schmidt: 1718–1801, Innsbruck-Wien 1989, str. 108, 452, 575, 578, št. in sl. 534.
Opombe: napis d. sp.:1771/29. Nov., pod njim originalna letnica 1776 (?)

1700–1750: Do sredine baročnega stoletja
Obdobje zrelega baroka pomeni drugi vrhunec umetnosti na Slovenskem, saj je ob naklonjenih cerkvenih in plemiških naročnikih umetniško ustvarjanje cvetelo v stabilnem političnem okolju in v ugodnih gospodarskih razmerah. 

Ljubljana je kot škofijsko in upravno središče dežele postala nesporno umetnostno žarišče. Ko je staro gotsko katedralo nadomestila nova baročna stolnica in samostansko cerkev nemškega viteškega reda nova, na centralnem tlorisu zasnovana arhitektura Domenica Rossija, se je Ljubljana v sorazmerno kratkem času prelevila iz severnjaškega v mesto mediteranskega značaja. Trgovske priložnosti so spodbudile naglo rast trijezične kulture, saj so Ljubljančani v vsakodnevnem življenju uporabljali slovenščino, nemščino in italijanščino. 

Povabljeni italijanski umetniki so sprožili in pospešili razcvet na vseh umetnostnih področjih in vplivali na razvoj domače ustvarjalnosti. Osrednje mesto je zavzel beneški kipar Francesco Robba s cerkvenimi in posvetnimi deli, med katerimi izstopa vodnjak kranjskih rek kot prepoznavni ljubljanski mestni simbol. Slikarstvo nam v veliki dvorani približajo monumentalna dela priseljenega Valentina Metzingerja, najstarejšega v četverici ljubljanskih baročnih slikarjev. Izrazita verska čustvenost, dinamična kompozicija, domišljijska in nebeška krajina in barvna harmonija Metzingerjevih del so bile pojem kakovosti in vir navdiha daleč v 19. stoletje. Njegove oltarne slike se pogosto najdejo v cerkvah, ki jih je freskiral Franc Jelovšek. Jelovšek je svoj slog zgradil na zgledih Giulia Quaglia in na sočasnem avstrijskem freskantstvu; le nekaj del je naslikal v olju, med njimi velja Sveta Družina za njegovo najboljšo sliko in pomeni umetnikov prispevek k baročnemu češčenju Matere božje. 

V veliki dvorani predstavljamo s posameznimi reprezentativnimi deli tudi nekatere v Srednji Evropi delujoče baročne slikarje, kakor so Pieter Mulier, Giambettino Cignaroli in Martin van Meytens ml., Frančišek Karl Remb pa je bil rojen Radovljičan, a je deloval na Dunaju in v Gradcu.
1770–1800: Izzvenevanje baroka
Poznobaročni čas je bil naklonjen bolj eteričnim svetniškim podobam. Zamaknjenja apostolov, gorečnost cerkvenih očetov, videnja svetnikov, predvsem pa Marijine podobe so obravnavani z gracilnostjo in lahkotnostjo. V slikah razbiramo rokokojsko igrivost barve in svetlobe. To maniro v zbirki zastopajo dela Benečana Nicola Grassija in ljubljanskih slikarjev Valentina Metzingerja v poznem obdobju ter njegovega naslednika Antona Cebeja. Cebejeva barvitost in raba luči dokazujeta, da je bil med vsemi domačimi baročnimi mojstri prav on najbolj zavezan beneškim vplivom. 

Lirično, rokokojsko občutenje preveva tudi religiozna in mitološka dela obdonavskega slikarja Martina Johanna Schmidta, imenovanega Kremser Schmidt, ki je v sedemdesetih letih 18. stoletja k nam prinesel avstrijske poznobaročne zglede. Njegovi vplivi so z Layerjevo delavnico v Kranju segli še globoko v 19. stoletje. Motivi so postajali vse preprostejši, a bolj pripovedni, ukrojeni po zahtevah ljudske pobožnosti, množili so se križevi poti. 

Med poznobaročnimi portreti izstopajo dela Fortunata Berganta. Portreti kranjske aristokracije se odlikujejo po pronicljivem upodabljanju individualnosti, v elegantnih držah in v sugestivnem prikazovanju različnih materialov. 

Polihromirano leseno plastiko v prvi polovici 18. stoletja predstavljajo poljudnejša dela frančiškanske delavnice, dve mali plastiki plodovitega kiparja Mihaela Pogačnika in njegove delavnice iz Slovenskih Konjic ter angela v veliki dvorani, delo Jožefa Strauba, na slovenskem Štajerskem delujočega kiparja iz Gradca. Rokokojsko fazo baroka pa zastopajo izjemno kvalitetna dela Mariborčana Jožefa Holzingerja, ki se je izučil pri Straubu, in predvsem svetniške figure in Imakulata iz Novega Celja Veita Königerja.
Baročni motivi in svetlobna dramatika
Slikarstvo baroka je izražalo načela silovite katoliške verske obnove. Veličasten izraz ali dramatična čustva razbiramo v iluzionističnih svetniških vizijah in apoteozah, ki so oznanjale slavo zmagovite cerkve, ter v reprezentativnih celopostavnih portretih in v historičnih prizorih, ki so povzdigovali slavne zgodovinske osebnosti.

Svetlo-temna nasprotja so baročnim motivom dodala dramatiko, poudarila oblost teles in vzpostavila prostorska razmerja. Takšen oblikovni prijem – imenujemo ga tudi chiaroscuro – je pogosto narekovala vsebina slike, saj je namigovala na pomenska nasprotja, kakor so dan – noč, dobro – slabo, življenje – smrt … Na slikah prepoznavamo mitološke, biblične ali zgodovinske rešitelje in rešiteljice, prinašalce luči kot nosilce moralnih zgledov in identifikacijske like naročnikov. 

Barok je kot samostojne motive cenil tudi krajine, žanrske prizore, bitke, živalske podobe in tihožitja. Dekorativni žanri so bili namenjeni predvsem opremi zasebnih prostorov vplivnih ali petičnih naročnikov. Med italijanskimi in severnjaškimi slikarji jih zasledimo mnogo, ki so se specializirali za posamezne teme. V tihožitjih in v žanrskih slikah, ki nam odpirajo pogled na vsakdanje življenje in na duhovna obzorja prednikov, pogosto razbiramo tudi prikrita simbolna sporočila. V ozadju je zaznati motiviko petih čutov, štirih letnih časov – ali pa opozorilo na minljivost in ničevost življenja.
LastnikRojstvo - smrt
Martino Altomonte (Neapelj, 1657 – Dunaj, 1745)
Antonio Bellucci (Pieve di Soligo, 1654–1726)
Federiko Benković (Benetke, 1677 – Gorica, 1753)
Fortunat Bergant (Mekinje pri Kamniku, 1721 − Ljubljana, 1769)
Domenico Brandi (Neapelj, 1683–1736)
Anton Cebej (Ajdovščina, 1722 – ?, po 1774)
Giambettino Cignaroli (Verona, 1706−1770)
Angelo Maria Crivelli (deloval v 1. pol. 18. stol.)
Franz Ignaz Josef Flurer (Augsburg, 1688 – Gradec, 1742)
Francesco Fontebasso (Benetke, 1709−1769)
Eustachius Gabriel (Unterschwarzach, Bad Waldsee, 1722 − Ljubljana, 1772)
Nicola Grassi (Formeaso di Zuglio, 1682 −Benetke, 1748)
Andrej Janez Herrlein (Kleinbarsdorf, 1738 – Ljubljana, 1817)
Jožef Holzinger (Maribor, 1735−1797)
Lovro Janša (Breznica, Radovljica, 1749 − Dunaj, 1812)
Franc Jelovšek (Mengeš, 1700 – Ljubljana, 1764)
Veit Königer (Sexten, 1729 – Gradec, 1792)
Leopold Layer (Kranj, 1752−1828)
Anton Jožef Lerhinger (Rogatec, ok. 1720 − ?, po 1792)
Hubert Maurer (Röttgen, 1738 – Dunaj, 1818)
Valentin Metzinger (Saint−Avold, 1699 − Ljubljana, 1759)
Martin van Meytens ml. (Stockholm, 1695 – Dunaj, 1770)
Neznani avtor -
Antonio Paroli (Gorica, 1688–1768)
Giuseppe Antonio Petrini (Carona nad Luganskim jezerom, 1677 − med 1755 in 1759)
Francesco Pittoni (Benetke, ok. 1654 − po 1724)
Mihael Pogačnik (deloval v 1. pol. 18. stol.)
Frančišek Karel Remb (Radovljica, 1675 – Dunaj, 1718)
Karl Ludwig Reuling (deloval v 3. čet. 18. stol.)
Martin Johann Schmidt (Grafenwörth, 1718 − Stein an der Donau, 1801)
Jožef Straub (Wiesensteig, 1712 − Maribor, 1756)
Paul Troger (Welsberg, 1698 – Dunaj, 1762)
Michelangelo Unterberger (Cavalese, 1695−1758)
Januarius Zick (München, 1730 − Koblenz, 1797)
Giuseppe Zola (Brescia, 1672 – Ferrara, 1743)