Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Franc Kavčič/Caucig

(Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)

Dekle reši Aristomena iz ujetništva
(ok. 1801), olje, platno, 71 x 95 cm

NG S 2444, Narodna galerija, Ljubljana
Maloazijski pisec Pavzanij, ki je živel okoli leta 175, je opisal zgodbo, kako so Krečani, ki so se bojevali na strani Špartancev, ujeli Mesenijca Aristomena. Odpeljali so ga na kmetijo, kjer sta živeli dekle in njena mati. Dan pred prihodom ujetnika je dekle sanjalo, da so volkovi pripeljali na njuno kmetijo leva brez krempljev. Dekle mu je nataknilo kremplje, da je razkosal volkove. Ob prihodu ujetega Aristomena se je dekle spomnilo sanj. Krečane je opijanila, najtrdneje spečemu je odvzela bodalo, prerezala je spone in osvobodila Aristomena. Kavčičeve upodobitve po literarnih in zgodovinskih virih so težko rešljive, ker je največkrat segal po zgodbah, ki jih danes ne poznamo več. Ne vemo, ali je še kateri evropski slikar upodobil to témo. Francoski slikar J.-J. François Le Barbier l'Aîné je naslikal neko drugo zgodbo o Aristomenu, ki jo je zapisal Pavzanij (IV 17, 1). Kavčičeva slika je prvič omenjena leta 1801, kar daje oporo za datiranje okrog tega leta ali ante quem. V Grafičnem kabinetu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju je ohranjenih šest skic za to sliko. Risane so s črno in belo kredo in zajemajo študije glav, rok, nog in drž telesa posamičnih figur (inv. št. 1411, 1412, 1481, 1482, 1490 in 1499). Odlična ohranitev potrjuje kvalitetno tehniko. Figure so psihološko natančno zajete in njihova individualna občutja so dobro poudarjena. Kavčič razkriva, da so mu znana psihološka in fiziognomska besedila razsvetljenskega časa. Drug, bržkone tudi Kavčičev primerek (128 x 170,2 cm) je bil naprodaj na dražbi Phillips v Londonu dne 6. decembra 1994, št. 31, kot Nicolas André Monssiau.

Provenienca: sliko omenja 1801 Hans Rudolph Füssli. Leta 1810 je bila še v Kavčičevem stanovanju, nato je sled izgubljena do leta 1988, ko jo je neznan zasebnik kot delo neznanega slikarja prodal avkcijski hiši Dorotheum na Dunaju. V Dorotheumu jo je med nedražbenimi predmeti kupila starinarnica Oswald & Kalb GmbH na Dunaju in jo 1989 dala v prodajo na božično avkcijo v Dorotheumu. Z denarjem Kulturne skupnosti Slovenije in Koncerna Gorenje v Velenju je bila slika kupljena za Narodno galerijo dne 6. decembra 1989.
Razstave: 29. 10. 1990 – 21. 1. 1991, Ljubljana, Narodna galerija, brez kat.; 1993, Ljubljana, št. 70.
Lit.: Hans Rudolph Füssli, Annalen der bildenden Künste für die österreichischen Staaten, I, Wien 1801, str. 120; Annalen der Literatur und Kunst, I, Wien 1810, str. 358; F(ranz) H(einrich) B(oeckh), Kunst. Wanderung in die Ateliers hiesiger Künstler, v: Joseph Hormayr, Archiv für Geschichte, Statitistik und Kunst, XCI, št. 45, Wien 15. 4. 1825, str. 327; J(oseph) Heller, Franz Caucig, Neuer Nekrolog der Deutschen, VI, II. del, Ilmenau 1830, str. 799; Ivan Kukuljević, Sakcinski, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih, II, 1858, str. 152; Theodor von Frimmel, Geschichte der Wiener Gemäldesammlungen, I/III, Berlin-Leipzig 1899, str. 199; Auktion: Dezember 1989, Kunstpalais, Dorotheum, Wien 1989, kat. št. 42, sl. 38; Zeri & Rozman, 1993, str. 16, 84-85, kat. št. 70, sl. XI, 70.

Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.