Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Anton Dietrich

(Dunaj, 1799−1872)

Franc I. Avstrijski
1824, marmor, 76 x 38 x 27,5 cm
sign. in dat. d.: A. Dietrich fecit 1824

NG P 542, Narodna galerija, Ljubljana
Franc I. Avstrijski (1768‒1835) je bil zadnji cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prvi avstrijski cesar. Kip je nastal leta 1824, verjetno kot spomin na kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821, ki je za nekaj časa spremenil Ljubljano v središče evropske politike.
Dunajski kipar Anton Dietrich je Franca I. Avstrijskega upodobil natančno in realistično, s poudarjenimi ličnicami in pogledom, ki odraža odločnost in avtoriteto. Po zgledu antičnih rimskih cesarjev je ovenčan z lovorjevim vencem, ki se je sprva priložnostno pojavil le pri Juliju Cezarju in Oktavijanu, kasneje pa so ga prevzeli vsi cesarji. Lovorjev venec je bil simbolno od nekdaj povezan s triumfom ter veličino in močjo cesarstev.


Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.