Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Franc Jožef I.
(sr. 19. stol.), porcelan, 57 x 34 x 33 cm
Na porcelanastem podstavku spredaj napis: Franz Jos. I.

NG P 549, Narodna galerija, Ljubljana
Kiparski portret cesarja Franca Jožefa I. v porcelanu je zasnovan po antičnih zgledih tako v drži kot tudi obleki, ki je podobna rimski togi, speti z broško na rami. Portret odstopa od sočasnih cesarskih portretov, predvsem slikarskih, na katerih je upodobljenec praviloma oblečen v paradno uniformo, okrašeno s številnimi odlikovanji.
Franc Jožef I. se je rodil 18. avgusta 1830 in že pri osemnajstih letih je na prestolu zamenjal bolnega strica Ferdinanda I. Leta 1854 se je poročil z bavarsko princeso Elizabeto (Sisi) in v zakonu, ki je bil le na videz romantično idealen, so se jima rodile tri deklice in sin – prestolonaslednik Rudolf. Ta je tragično preminil že v 31. letu življenja in čez devet let je bila tudi cesarica Sisi žrtev neuravnovešenega anarhista. Cesar pa je umrl 21. novembra 1916.
Sodbe zgodovinarjev o cesarju Francu Jožefu I. in njegovem vladanju so si različne, pač glede na to, s katerega zornega kota obravnavajo 68-letno vladanje poleg cesarice Marije Terezije gotovo najpriljubljenejšega Habsburžana. S svojim ugledom je kot patriarh povezoval cesarsko-kraljevo državo s petdeset milijoni prebivalcev v pisanem sklopu enajstih narodov. Bil je veličanstvo, ki je poosebljalo idejo o večni monarhiji, v kateri je vladal kot prvi uradnik in skrupulozno upravljal obsežno cesarstvo. Franc Jožef I. je bil monarh, ki ni samo kraljeval, ampak je tudi vladal. Čas njegovegavladanja je zaznamoval tehnični in kulturni napredek obsežnega cesarstva (gl. Cesar Franc Jožef I. (1830–1916), zadnji patriarh monarhične Evrope; ob 100. obletnici cesarjeve smrti, Odstiranja, Narodna galerija, 2016).


Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.