1800–1820

Kavčič je za palačo knezov Auerspergov na Dunaju ustvaril dvanajst slik za tri dvorane, ki jih danes imenujejo Dvorana Idomeneo, Cesarjeva dvorana in Dvorana kronskega princa Rudolfa. V vsaki dvorani so bile nameščene po štiri slike kot stenska polnila v okvirjih nad vrati, t. i. Supraporta, ali pa v isti višini na stenah nad ogledali. Slika Krajina z nimfejem Domicijanove vile je ena izmed njih.
Kako so bile Kavčičeve slike resnično ustvarjene iz slikarjevega spomina, s pomočjo v Rimu narejenih risb, v veliki meri tudi s pomočjo preučevanja in posnemanja velikih mojstrov ter s kombinacijo lastne fantazije in spretnosti, dokazuje ravno ta slika.
V zbirki Fondacije grofa Coroninija v Gorici je ohranjena risba z vodnim bogom (gl. Ksenija Rozman, Franc Kavčič/Caucig, Slike za dunajsko palačo knezov Auerspergov, Narodna galerija, 24. oktober 2007 ‒ 10. februar 2008 [razst. kat.], Ljubljana 2007, str. 91).
Kot pri večini svojih risb je Kavčič tudi na to napisal na hrbtni strani, kje je narisal motiv in kaj predstavlja: Nimfej Domicijanove vile pri Castel Gandolfu (Ninfeo della Villa di Domiziano presoo Castel gandolfo). V Castel Gandolfu si je vzel čas tudi za druge motive, ki so še ohranjeni v risbah. Zaradi lepe lege na vzpetini nad Albanskim jezerom in zaradi antičnih znamenitosti so sem radi hodili Winckelmann, Goethe, Angelika Kauffmann, pozneje Stendhal, Gregorovius in drugi. Cesar Domicijan (51‒96, umorjen) je v Castel Gandolfu in na današnjem območju papeške poletne rezidence zgradil mogočno vilo, od katere so ostali štirje nimfeji, gledališče, terme, terase in plastike.
Glavni del pripovedi je postavljen v ospredje: v sredini razpravljata mladeniča, oblečena po antični modi, eden sedi na prevrnjenem antičnem kapitelu. Sta osvetljena, tako kot tudi antična herma na desni in pokrajina v ozadju. V temo je skoraj skrivnostno potopljen vodni bog, ležeč na kamnitem podstavku. V desni roki drži žezlo, z levo se naslanja na urno, skozi katero teče voda v poškodovano kamnitno korito. Korito daje vtis antičnega sarkofaga. Božanstvo drži v levi roki rog izobilja. Na levi v ozadju vladata mogočno drevo in porasla razvalina s polkrožnim lokom, skozenj uhaja pogled do sončnega neba in obrisov hribov.
Po Kavčičevi risbi in drugih upodobitvah tega nimfeja ‒ saj jih je bilo več v okviru Domicijanove vile ‒ je vodni bog sedel pred dvema poraslima polkrožnima obokoma neenakih višin in voda je tekla iz urne naravnost na tla.
Glede na nekdanjo podobo nimfeja je Kavčič na sliki s svojo domišljijo dodal antično vodno korito, prevrnjen antični kapitel, na katerem sedi mladenič, uporabil je le en obok nimfeja in ga odprl z okensko odprtino, na desno stran je postavil hermo. Po mnenju prof. Paola Liveranija bi mogoče šlo za nimfej na skrajnem delu vzhodne vmesne terase ob koncu drevoreda, ki sega do osrednjih gradbenih delov cesarske palače. Tudi vodnih bogov je bilo več na ozemlju Domicijanove vile. Morda gre za tistega, ki je danes v vatikanskem muzeju, imenovanem Cortile della Pigna, in ki so ga pozneje predelali.