Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Miloška Venera, odlitek
(1927), mavec, 216 x 63 x 67 cm

NG P 923, Narodna galerija, Ljubljana

Miloška Venera je delo grškega avtorja Aleksandra iz Antiohije iz časa 130‒100 pr. n. št. Odkrili so jo šele leta 1820 na grškem otoku Milosu, po katerem nosi tudi ime. Ob odkritju sta ji že manjkali roki, tako da so sprva domnevali, da je upodobljenka morska boginja Amfitrita, ki so jo na otoku častili. Čutnost, njeno na pol razgaljeno telo in dejstvo, da so v bližini kipa našli tudi iz istega kamna izklesano jabolko, ki je Venerin atribut, pa so utrdili tezo, da je upodobljenka Afrodita oz. Venera. Od odkritja dalje je Miloška Venera veljala za prototip lepote ter je postala ena najbolj prepoznavnih in najvplivnejših del v svetu umetnosti.
Zbirke mavčnih odlitkov antičnega kiparstva so že od renesanse dalje veljale za enega najučinkovitejših študijskih pripomočkov za slikarje in kiparje. Novoustanovljeni muzeji in galerije po svetu so pozneje predvsem s predstavitvijo odlitkov občinstvu približevali velike dosežke antičnega kiparstva. S tem so pripomogli k izoblikovanju okusa, estetskih meril in k temu, da bi imel posameznik v zavesti pravo predstavo o lepem, kar so bili med drugim tudi zastavljeni cilji ob ustanovitvi Narodne galerije.
Na pobudo in prizadevanje dr. Izidorja Cankarja je odbor Narodne galerije leta 1927 iz Louvra pridobil 63 odlitkov. Po drugi svetovni vojni je Narodna galerija del kipov v študijske namene posodila Akademiji upodabljajočih umetnosti in Šoli za umetno obrt, nekaj odlitkov pa za dekoracijo Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V zadnjih letih se z namenom ohranitve zbirke dela postopoma prevzemajo nazaj v Narodno galerijo in restavrirajo (gl. tudi NG P 916, 901 in 913).






mavčni odlitek; grško delo, otok Milos; (kopija 1927)
Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.