Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Miltiad, odlitek
(1927), mavec, 57 x 28 x 33 cm

NG P 916, Narodna galerija, Ljubljana

V zbirkah mavčnih odlitkov po antičnih kipih so bili nepogrešljivi portreti tako mitskih kot resničnih oseb, ki so utelešali številne želene kvalitete, kot so velikodušnost, zvestoba, čast, pravičnost, hrabrost ali pripravljenost na žrtvovanje za skupno dobro.
Eden takšnih je bil tudi grški strateg Miltiad (554‒489 pr. n. št.), ki je bil zaslužen za zmago Grkov nad Perzijci v bitki na Maratonskem polju leta 490 pr. n. št. Perzijska vojska je bila zelo uspešna v obleganjih mest, zato je Miltiad kot najboljši poznavalec perzijske vojske zagovarjal taktiko, da se morata vojski spopasti zunaj mesta. Številčnejši Perzijci so bili po več desetletjih poraženi, zmaga Grkov pa se je zapisala v svetovno zgodovino.
Odlitek v mavcu je narejen po rimski kopiji iz 2. stoletja, ki pa je nastala po grškem originalu iz 5.‒4. stoletja pr. n. št. Ohranjenih je več portretov Miltiada iz rimskih časov, ki so nastali po grških originalih. Enega najbolj znanih je naredil kipar Fidija (480‒430 pr. n. št.) v sklopu skupine trinajstih kipov, ki so jo v letih 465‒460 pr. n. št. prebivalci Aten posvetili v Delfih v zahvalo za zmago nad Perzijci v isti bitki. Skupina je sodila med zgodnja Fidijeva dela, ki so poleg Miltiada med božanstvoma Ateno in Apolonom, zaščitnikoma Aten oz. Delfov, upodabljala še deset atiških herojev.
Bronasta skupina je bila utelešena hvalnica božanskima zaščitnikoma, mestu Atene, bratskemu junaštvu, zmagoslavju, modrosti in preudarnosti.
Na mavčnem odlitku je lepo razviden okras na Miltiadovi čeladi, in sicer sta ob straneh  upodobljena grifona, na ščitku za vrat pa bika. Čelado naj bi Miltiad v zahvalo za zmago podaril templju boga Zevsa in jo danes hranijo v muzeju v Olimpiji.




Mavčni odlitek; rimska kopija

Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.