Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Tri dame iz družine Moscon
1829, olje, platno, 110 x 162 cm
sign. in dat. l. sp.: G. Tominz. fece. 1829

NG S 1309, Narodna galerija, Ljubljana
Tominčevo mojstrstvo v upodabljanju materialov je na tej sliki doseglo vrh. Tkanine, čipke, modni kašmirski šali, bogato poslikani porcelanski kavni servis in sijaj lesene površine mize so mnogo prepričljivejši kakor v ozadju naslikana krajinska kulisa, pred kakršno so slikarji v 19. stoletju postavljali svoje upodobljence. Ob pitju kave sta zbrani dve generaciji žensk iz družine Moškon, lastnice posestev Pišece in Frajovščak pri Ptuju: sestri grofici Amalija in Ana Lengheimb ter njuna teta Kajetana von Mandelstein. Upodobljene so v tradiciji conversation piece, neformalnega skupinskega portreta, ki je cvetel v Veliki Britaniji v 18. stoletju. Steklena posoda s petimi zlatimi ribicami, kakršno je Tominc upodobil še na nekaterih slikah, v odsevu kaže dejansko prizorišče, namreč atelje, in s svojim iluzionizmom govori o slikarjevi obrtni spretnosti. Morda pa namiguje tudi na število udeležencev pri upodobljenem dogodku, kakor si ga je v svojem literarnem delu Nevidni gost zamislil francoski pisatelj René de Ceccatty. Edini roman, v katerem je glavna junakinja slika iz zbirke Narodne galerije, je v slovenščini izšel leta 2014.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.