Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Lastna podoba
(ok. 1828), olje, platno, 90 x 66 cm

NG S 201, Narodna galerija, Ljubljana

Matevž Langus je večkrat naslikal svojo podobo. Avtoportret iz stalne zbirke poudarja slikarski status, ki si ga je Langus ustvaril do poroke, leta 1828. V tem času je bil že uveljavljen slikar, gmotno si je opomogel in se zasidral v meščanskem okolju, zlasti potem ko se je z ženo preselil v Reduto, kjer je lahko slikal tudi večja platna in se hkrati meščanom predstavljal z najnovejšimi deli.

Vidimo ga v dopasnem izrezu, v samozavestni drži, v izbornem žametnem suknjiču, z urejeno pričesko. Sedi pred temnejšim ozadjem, le predel ob glavi je svetlejši. Njegov pogled je osredotočen, poudarjeni sta roki, levica drži napeto platno, v desnici je risalo. Risalo tukaj ni le poklicni atribut, ampak zgovorno opozarja na slogovne značilnosti Langusovega slikarstva:  poudarjena ostra risba, tanka zglajena barvna plast, mehko plastično modeliranje. Risalo pa hkrati opozarja še na pomen, ki so ga bidermajerski slikarji pripisovali risbi – zanesljiva risba je bila temeljna osnova vsake slike.



Pridobljeno 1933 (prevzem od NM)


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.