Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Avtoportret ob oknu
1826, olje, platno, 88 x 74,4 cm
sign. in dat. l. sp.: Gius Tominz. dip. 1826.

NG S 2008, Narodna galerija, Ljubljana
Drugega od treh znanih Tominčevih avtoportretov odlikujejo žanrski detajli. Naslonjen na okenski okvir, pozira moški z bujnimi črnimi lasmi in v razpeti beli srajci kot tenorist na odru. Vinska trta, steklenica, napol prazen kozarec in piščalka za klicanje ptičev v roki razkrivajo njegov veseljaški značaj, sinica v zgornjem desnem vogalu slike pa odpira še dodatne možnosti vsebinske interpretacije. Ko je Tominc slikal to svojo lastno podobo, je živel v rodni Gorici. Žareče barve brez mehkih tonskih prehodov, jasno obrisno linijo in iluzionizem dolguje rimskemu šolanju. Ko je bila slika leta 1830 v Trstu prvič razstavljena, očitno brez napisne tablice, je anonimni poročevalec v časopisu L'Osservatore Triestino ni prepoznal in ni ugotovil, da je to slikarjeva lastna podoba, kljub nedvomni fiziognomični podobnosti.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017

Darilo: Antonija Tomažič, rojena Turk, 1984
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.