Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Ernst Christian Moser

(Gradec, 1815−1867)

Celjska meščanka v belem
1844, olje, platno, 29,8 x 24,5 cm
sign. in dat. d. sp.: E. Moser / 13/7 844

NG S 2636, Narodna galerija, Ljubljana

Tričetrtinski portret mlade dame je naslikan preprosto in sofisticirano. Slika ne vsebuje nobenih odvečnih predmetov, ki bi odtegnili gledalčevo pozornost s portretiranke. Stvarna okoliščina oziroma zavestna izbira, ki vpliva na racionalizacijo predmetov, je tudi majhen format slike. Upodobljenka sedi v naslanjaču s hrbtnim naslonjalom, ki barvno podpira in poudarja modre oči, te pa oživljajo obraz z natančno naslikanimi portretnimi potezami. Obraz, dekolte in roke so naslikane v nežni rožnati barvi, rahla rdečica pa izkazuje cvetoče zdravje in tudi rahlo zadrego, ki je bila v patriarhalni družbi zaželena odlika mladih dam, tudi pravkar poročenih. Pričeska in obleka sta značilni za štirideseta leta 19. stoletja. Lasje so centralno razdeljeni in delno v spirali padajo ob obrazu, medtem ko so preostali lasje tesno zviti na zatilju. Obleka v beli barvi, ki je bila zelo priljubljena barva večernih oblek, razkriva gola ramena, rokavi pa se brez odvečnih dodatkov spuščajo v rahlo zvončasto obliko. Celotno sliko obvladuje svetloba dragocene tkanine slavnostne obleke, ki z ozkim pasom poudarja eteričnost upodobljenke, ki je navkljub bidermajerski tipiziranosti videti živo prisotna.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.