Nevihta je prešla poplavljeno Cerkniško polje in raztrgani oblaki rišejo dramatične sence na gozdnatih hribih. Razgled iz Slivnice na največjo geografsko posebnost Notranjske se odpira iz tipičnega krajinskega balkona; detajli, kot so cesta, njive in vasica Dolenje Jezero desno spodaj, skupaj s sistematično predstavljenimi vrhovi so tipični biedermajerski postopki, ki jih je Pernhart vestno uporabljal, topografijo pa tukaj združil še s turbolentnim vremenom.
Cerkniško jezero je odraz dveh, navadno ločenih, slikarjevih pristopov: panoramski pogledi z vrhov, ki jih je Pernhart skiciral na svojih ekskurzijah, in opazovanja vremenskih pojavov, tudi neviht. Med umetnikovimi beležnicami najdemo skice oblakov, ki jih je zabeležil po naravi in včasih dopisal celo kraj, uro in datum. Pernhart, po značaju in umetniškem izrazu sistematik, takšnih romantičnih prizorov ni stopnjeval – tako kot Klanško jezero v nevihti tudi Cerkniško jezero ostajata na racionalni strani subliminalnosti – torej čudenja, ki ga moč narave vzbudi v človeku. Cerkniško jezero razkriva še eno priljubljeno temo 19. stoletja – napetost med naravo in civilizacijo. Kulturna krajina je na polju podrejena presihajočemu jezeru, ki ga je prvi preučil Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju in zaradi svojega prispevka postal član angleške Kraljeve družbe (The Royal Society). Trk med človekom in okoljem je bil v 19. stoletju, tako kot danes, posledica industrijskega razvoja in ta pritajeni konflikt najdemo na več Pernhartovih delih, med drugim v podobah industrijskih obratov, ki so teraformirali svojo okolico. Idealen galerijski primer je Panorama s Šmarne gore, na kateri ob pogledih na vrhove in še danes obstoječe vasice skoraj spregledamo goloseke, ki so se zarezali v zelene hribe okoli Ljubljane. Pernhart je tako poznal vse glavne tendence biedermajerskega/romantičnega snovanja, a jih je uporabljal zadržano, kar je bil najverjetneje davek provincialnemu okolju, v katerem je prodajal svoja dela, in umetnikovi obrtniški razumnosti.
Slika je v Narodno galerijo prišla leta 1933, ob prenosu več umetnostnih del iz Narodnega muzeja. V muzej pa je prišla kot del zapuščine plemiške družine Codelli.