Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Mihael Stroj

(Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)

Janez Košir
1860, olje, platno, 95 x 76 cm
sign. in dat. l. sp.: Stroy. pinx / 860

NG S 2279, Narodna galerija, Ljubljana
Janez Košir je bil tesar in občinski svetnik, ki je vodil tesarska dela ob prezidavi trnovske cerkve, sodeloval pa je tudi pri popravilih lesenih mostov čez Ljubljanico. Zaradi zaslug je leta 1849 prejel posebno diplomo. 
Stroj je upodobil ponosnega, samozavestnega moškega pri šestdesetih letih. Pred slikarja je stopil okrašen z odlikovanjem Franca Jožefa. Klišejsko kompozicijo sta obogatila realistično zajet obraz s poudarjenimi gubami in roka, ki jo komaj prepoznamo kot Strojevo, saj se umika od uveljavljenega tipa. Obrazne partije so modelirane občutljivo, z mehkimi prehodi v senčenju inkarnata. 
Portret je datiran v leto 1860 in sodi poleg portreta Jožefe Košir med zadnje Strojeve portrete. Slikar je tu na pragu akademskega realizma ob še vedno idealizirani predstavitvi upodobljenčevega družbenega statusa, ki portret veže s tradicijo. Idealizaciji se Stroj ni nikoli odpovedal.


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.