Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Primičeva Julija z bratom Janezom
(ok. 1823), olje, platno, 57,5 x 74 cm

NG S 1366, Narodna galerija, Ljubljana
Otroški portret Julije Primic (1816−1864) in njenega dve leti starejšega brata Janeza je dolgo veljal za delo Andreja Janeza Herrleina, a je bil leta 2000 prepričljivo uvrščen v Langusov opus. Hči uspešnega trgovca je sodila med najbogatejše in najlepše dedinje v Ljubljani. Pritegnila je tudi pozornost Franceta Prešerna, ki ji je z akrostihom PRIMICOVI JULJI posvetil eno svojih najznamenitejših pesnitev, Sonetni venec; izšel je leta 1834. Kljub neuslišani ljubezni je Julija za vedno ostala Prešernova muza. Ivan Zajec jo je upodobil na Prešernovem spomeniku pri Tromostovju v Ljubljani, Tone Demšar pa na fasadi hiše na Wolfovi ulici, kamor se je menda družina preselila s Starega trga. Langus je Julijo ponovno naslikal v zrelih letih, ko se je poročila z bavarskim priseljencem, pravnikom in predsednikom sodišča v Novem mestu, Jožefom von Scheuchenstuelom. V zakonu se jima je rodilo pet otrok.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.