Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Franz Kurz von Goldenstein

(Sankt Michael im Lungau, 1807 − Kopanje pri Dunaju, 1878)

Rakov Škocjan
1854, olje, platno, 56,8 x 61,4 cm

NG S 181, Narodna galerija, Ljubljana
Slikar je jasno upodobil, da je današnji Rakov Škocjan nastal zaradi udora stropa kraške jame; na sliki v prvem planu vidimo obiskovalce in temačen obok s stalaktiti, v drugem planu pa s soncem obžarjeno in obraščeno udornico in še en naravni most. Na skrajni desni vidimo še več obiskovalcev, kar kaže na priljubljenost lokacije že v 19. stoletju.

Goldenstein je upodobil vrsto slovenskih naravnih znamenitosti, med drugim Slap Savice, Slap v Vintgarju pri Bledu in Slap v gozdu; vse tri slike so v Narodnem muzeju. Narodna galerija hrani še slikarjevo podobo Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru (NG S 180); voda slapa Savica se preko Save Bohinjke izliva v Bohinjsko jezero. Gozd z vodo (z jezerom, reko ali slapom) je bila priljubljena romantična motivika. Na Goldensteinovih delih vidimo štafažne figure, ki niso gorniki ali pastirji, temveč sprehajalci, ki uživajo v naravi; gotovo so bile njegove podobe namenjene prav takšnim mecenom.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.