Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Anton Karinger

(Ljubljana, 1829–1870)

Slikarjeva žena Roza Karinger
1869, olje, platno, 196 x 83,3 cm
sign. in dat. d. sp.: pinxit A. Karinger 1869

NG S 1492, Narodna galerija, Ljubljana
Proti koncu življenja je Anton Karinger naslikal svoj celopostavni portret, ki nam govori o njem kot samozavestnem umetniku. Moderno je oblečen, pred njim je v notranjščini neopredeljenega prostora postavljena velika slika, na katero pa gledalci ne vidimo. Zdi se, kakor da smo ga zmotili pri delu. Pomenljivo je, da slikar v rokah drži risalo in ne čopiča; predstavil nam je torej ustvarjalni začetek. Natančna risba je bila namreč v tem času prvi pogoj za vsako dobro sliko.
 
V nasprotju z avtoportretom je slikarjeva žena postavljena pred kulisno parkovno krajino, kakor da je upodobljena v eksterierju. Po slikarski plati na njenem portretu izstopata prefinjeno naslikana svilena obleka in komplementarni vijoličasto-rumeni kontrast. Ob vsej eleganci meščanske dame pa nas vendarle gane njen otožni pogled. Tudi ozadje odslikava to dvojnost: do potankosti urejen park, ki mu romantično razpoloženje kroji oblačno nebo. Prevladujoča vijolična barva obleke še povečuje melanholično noto.

Karingerjeva nista imela otrok, zato je njegova žena vso skrb posvečala svojemu kužku. To lahko začutimo na portretni podobi psa. Predstavljen je pes redke francoske pasme, ki se imenuje mali levji pes, po francosko »petit chien lion«. Dolgodlaki kuža je zadaj zelo kratko postrižen, tako da sprednji nepostriženi del spominja na levjo grivo. Počiva na živo pisani preprogi, v ozadju vidimo njegov nagobčnik, plišasti plašček, čepico, krožnik in hudomušni napis v nemščini: Slišim, da me hvalijo, slišim, da me dražijo kot četveronožca Nathana Modrega. Omenjeni mož je naslovni lik v Lessingovi idejni drami o verski strpnosti in humanosti.

Besedilo: QR kode Narodne galerije


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.